Agrument

Svet trenutno pestijo številne krize – od podnebnega segrevanja do še vedno trajajoče pandemije, nenazadnje pa smo priča tudi številnim vojnam, ki jih v diplomatskem jeziku sicer označujejo za oborožene konflikte.

Prav vojne so poleg izgube življenj in doprinosa k okoljski krizi glavni krivec tudi za uničevanje bivališč ljudi in živali ter poglavitni razlog za izginjanje kulturne dediščine. Spomnimo se zgolj barbarskega uničevanja spomenikov v sirski Palmiri, podobno usodo pa so doživeli tudi številni drugi kulturni spomeniki.

Vojna vihra v Ukrajini poleg napadov na nedolžne ljudi ogroža tudi številne pomembne objekte kulturne dediščine, ki bodo morda za vselej izginili. A s pomočjo digitalnih arhivov bi lahko že danes vsaj virtualno zaščitili kulturno dediščino. Tako je na primer ameriški tehnološki gigant Google poskrbel za ohranjanje malijske dediščine, ki vključuje tudi več kot 40.000 timbuktujskih rokopisov. Naša dolžnost je, da takšna bogastva zaščitimo pred vojnami in nesrečami.

Ekstremni vremenski pojavi, uničeni ekosistemi, spopadi za naravne vire, milijoni evrov škode. Okoljska kriza je očitna, a kljub temu se od referenduma za pitno vodo ni spremenilo dosti. V resnici že od Pariškega sporazuma – oziroma temu navkljub – nismo sprejeli dovolj hitrih ali radikalnih ukrepov, s katerimi bi omejili globalno segrevanje na varno mejo 1,5 °C.

Slovenija se segreva dvakrat hitreje od svetovnega povprečja in logična prioriteta bi moral biti pospešen prehod v brezogljično družbo. A namesto tega spremljamo izjemno slabo upravljanje podnebnih sprememb: trženje naravnih virov, škodljive investicije, podrejanje dobrobiti narave in ljudi koristim kapitala ter dejanja peščice, ki nosijo glavno odgovornost za poglabljanje podnebne krize. 

Zato bomo jutri pet pred dvanajsto od trenutnih in prihodnjih odločevalcev zahtevali vključujočo, trajnostno in ambiciozno podnebno politiko – za pravico do prihodnosti. 24. aprila pa bomo lahko tudi sami odločali, kako naprej.

V težkih časih rabimo močne voditelje, da nam razložijo ustroj sveta in nas povedejo zmagi naproti, kajne? Populizem s prepričanjem, da za kompleksna vprašanja obstajajo preproste razlage, goji vero v teorije zarote – sočasno pa sovpada z večjo lahkovernostjo. In čeprav ta nagnjenja obstajajo na celotnem političnem spektru, je v Evropi v porastu predvsem desni populizem – in to prav kot odziv na življenjske pogoje, ki jih povzroča neoliberalizem sam.

V tej luči je hitro jasno, kakšnih prijemov se pri nas pred volitvami poslužuje aktualna vlada. Deli bon(bončk)e in niža zneske na položnicah, da se naslika kot priljudna, medtem pa si sama potiho polni žepe. Janši prav tako ni pod častjo trpljenja v Ukrajini obrniti v svoj prid: na TikToku svojo vlogo ob osamosvojitvi brezsramno primerja z Zelenskim, skupaj z višegrajskimi fanti pa požrtvovalno odpotuje v oblegan Kijev, da lahko vsi vidimo, kakšen neomajen junak je. Bomo nasedli očitnim političnim trikom – ali volili preudarno?

Direktor Urada Vlade RS za komuniciranje Uroš Urbanija je v času svojega mandata poskrbel, da je ta sicer strokovna služba postala še eno trobilo stranke SDS. Po sistematičnem uničevanju Slovenske tiskovne agencije, prepovedovanju gostovanj v medijih in pretakanju javnih sredstev v zasebne žepe se Janšev glavni cenzor zdaj najraje ukvarja z bizarnimi analizami poročanja RTV Slovenija. 

Ironično je, da Urbanija novinarjem brez metodološke podlage očita pristransko poročanje, sam pa v napadih na politične nasprotnike brezsramno laže ali pa si v propagandne namene prisvaja vladne kanale na družbenih omrežjih. S tem ponovno dokazuje, da podporniki trenutne vlade sami pogosto počnejo ravno tisto, kar očitajo drugim.

A njihovi prozorni poskusi h koritu za še en mandat spraviti Janeza Janšo delujejo vedno bolj obupano. Vsi pritiski, manipulacije ter podrejanje medijev in drugih javnih institucij ne bodo pomenili nič, če se nas bo 24. aprila dovolj odpravilo na volišča!

Nemoč Zahoda, ki je prisiljen od daleč opazovati pokol nad Ukrajinci, je frustrirajoča. Podobno kot naš premier se zato tudi ameriška liberalna javnost navdušuje nad idejo, da bi NATO nad Ukrajino uvedel območje prepovedi preletov. Takšno neposredno soočenje jedrskih velesil bi seveda lahko pomenilo uničenje sveta, a zdi se, kot da je z argumenti v slogu "Putin si ne bo upal sprožiti jedrskega konflikta" vojna histerija popolnoma zaslepila razum.

Tako na liberalni kot na desni strani pa se obenem nadaljuje tudi lov na čarovnice. Vsak, ki si drzne podvomiti v prevladujoč medijski narativ, opozoriti na druge vojne ali pisati o ukrajinskem neonacističnem problemu, je hitro označen za putinista.

Refleksni val militarizacije zajema Evropo in kot kaže, bo odnos do vojne ter oboroževanja ena od osrednjih predvolilnih tem, glede katere ni enoten niti KUL. Stranka Levica tako postaja glas vpijočega v puščavi, ki poziva k umirjanju strasti: več orožja ne pomeni več – ampak manj miru.