Agrument

Študenti ljubljanske Fakultete za arhitekturo so v javnem pismu opozorili, da jih profesorji izkoriščajo. Ti poleg prakse, ki poteka v okviru učnega procesa, študente v svojih birojih v zameno za izkušnje in reference izrabljajo kot poceni delovno silo. 

Tako delo je le uvod v to, kar diplomante čaka na trgu dela. Zaposlitve so v tej panogi redke - arhitekti običajno delajo preko s.p.-ja ali pa si pridobijo status samozaposlenega v kulturi. Kljub specifikam je poklic arhitekta le eden izmed svobodnih intelektualnih poklicev, ki so v luči tega, da jim delo predstavlja samouresničitev, pripravljeni delati pod ceno, preko določil o delovnem času in brez socialnih pravic. 

Fakulteta za arhitekturo trenutno sprejema dokumenta, ki urejata sodelovanje med profesorji in študenti, pri čemer sindikati opozarjajo na njihovo protipravnost in pozivajo k javni razpravi. Za dolgoročne rešitve, ki ne bodo v korist le nekaj lastnikom birojev, pa bo nujno sodelovanje fakultete, stroke in države. 

Jutri nas čaka že tretji zaporedni teden, ko bomo v Ljubljani protestirali, vendar se bomo, namesto da bi bili veseli aktivnih državljank in državljanov, raje pritoževali nad "še enim brezveznim štrajkom". V soboto ne gre za nič tako velikega kot je poskus zajezitve globalnega segrevanja ali boj proti nekaznovanemu nasilju nad polovico svetovne populacije, gre pa vseeno za direktivo, ki bo pomembno vplivala na naša internetna življenja.

Direktiva EU o avtorskih pravicah je slaba in ni prvič, da pišemo o njej. Od vseh "slovenskih" evropskih poslank in poslancev sta direktivo zaenkrat obsodila samo dva. Od preostalih se eden še vedno trudi širiti neresnice, ki so mu jih servirali lobisti, medtem ko ostali (pametno) politično molčijo.

Da je treba priti na protest, je seveda samoumevno, toda tokrat to ni edino orožje, ki ga imamo na razpolago. Še danes (in potem ponovno naslednji teden) kliči svoje poslanke in poslance ter jim povej, da zanje ne bomo glasovali, če direktive ne zavrnejo.

Nekateri emodžije razumejo kot ločila, drugi kot zamenjave za besede ali fraze, tretji kot (slikovni) jezik, četrti kot neke vrste didaskalije za usmerjanje razumevanje besedila. A ne glede na definicijo so se okoli njihove rabe izoblikovala določena (slovnična) pravila. 

Kadar emodži uporabimo poleg besedila, to storimo ob koncu misli. Če jih uporabimo več, šteje njihov vrstni red; v nizu emodžijev najprej stoji tisti, ki izraža držo oz. odnos do situacije, sledijo pa simbolizacije dejanja oz. aktivnosti. Prvi emodži naslovnika seznani s tonom naslednjih in poda napotek za njihovo razumevanje.

Kljub tem pravilom pa ne moremo govoriti o univerzalnosti emodžijev; njihovo razumevanje pogojujejo odnos z naslovnikom, kulturni kontekst, celo digitalna platforma, ki jo uporabljamo. Tako kot bi marsikdaj molčali, če bi lahko izkusili moč svojih besed v ušesih naslovnika, tudi kar 20 % ljudi ne bi objavilo tweeta, če bi vnaprej videli, kako se bo uporabljen emodži prikazal drugod na internetu. 

Zlata ribica ima razpon spomina vsaj tri mesece, lahko se uči trikov in pod stresom postane depresivna. 

"Vse živali so enakopravne, a ene so enakopravnejše." Uradni listi, najpogosteje v členih o humanem zakolu, vodna bitja zanemarjajo. Morska žival je tako zanikana, da je mnoge kulture (in diete) ne vidijo niti kot meso, religije pa imajo zanjo posebna pravila: krščanski post ribe na primer ne izključuje, v judaizmu pa je riba parve, nevtralna jed.

Predvsem pa nanjo pozabimo ob kritikah živilske industrije: nasilen lov in gojenje v ujetništvu uničita letno toliko življenj, da jih štejemo v tonah. Medtem pa si še sami s smetenjem oceanov dobesedno pljuvamo v krožnik. 

Problematika ravnanja z življenji svetovnih voda se dotika tudi drugih področij. Najprej je tu dejstvo, da sama ribja industrija dominira kot onesnaževalec morij; vedno pa se je treba vprašati tudi o viru svoje tune v sendviču -  ta je namreč pogosto lahko predmet kršenja človekovih pravic.

Prav je, da se zadnje čase toliko ukvarjamo s prepovedjo plastike za enkratno uporabo, žal pa hkrati "pozabljamo" na druge odpadke, ki so prav tako (ali pa še bolj) škodljivi.

Ko pomislimo na onesnažene oceane najprej zagledamo slike plastenk, vrečk in slamic. Pa vendar je največji onesnaževalec morja - cigaretni ogorek. Letno se v okolju znajde kar 4,5 tone od letno proizvedenih 6 ton cigaret. Mnogi kadilci zmotno mislijo, da se ogorek razgradi, saj je sestavljen tudi iz papirja. Vendar se v njegovi notranjosti skriva plastika, pri razkrajanju pa v okolje spušča tudi vse druge nevarne snovi, ki se tvorijo med kajenjem. Mikrodelci in strupene snovi zaidejo v morski živelj, posledično pa se vključijo tudi v naš prehranjevalni sistem.

Čeprav se industrija že ukvarja s tem, da bi proizvajala biorazgradljive filtre, pa odgovornost za onesnaženje zaenkrat v veliki meri nosijo potrošniki, ki ogorke odvržejo kamor pač že. Nobena smet ni tako nedolžna kot izgleda na prvi pogled!