Agrument

Za dostojno življenje najemnina ne bi smela presegati 30 %, skupni stanovanjski stroški pa 40 % celotnih dohodkov gospodinjstva. A že bežen pogled na oglase za oddajo stanovanj pokaže, da lahko številni najemniki, sploh tisti v Ljubljani, o takšnih cenah le sanjajo. Oseba z minimalno plačo po tem standardu komaj najde ležišče v večposteljni sobi, težave z iskanjem dostopnega bivališča pa imajo celo tisti s povprečno plačo.

Ker vlade stanovanjske krize tako rekoč ne naslavljajo, nepremičninski in najemni trg delujeta v prid najbogatejših, ki na stanovanja gledajo kot na investicijo. Medtem ko smo priča vedno novim nadstandardnim gradnjam, je na trgu glede na zabeleženo potrebo približno desetkrat premalo javnih neprofitnih stanovanj. 

Zdi se, da tudi trenutna koalicija krize ne jemlje resno, zato se bomo morali najemniki še naprej boriti za svoje pravice. Za začetek zahtevamo več sredstev za področje stanovanjske politike, neposredno pomoč najemnikom in gradnjo novih javnih stanovanj!

Po Iranu divjajo najbolj množični protesti zoper režim doslej, ki jih je sprožil brutalen uboj dvaindvajsetletne Kurdinje Jine Mahsa Amini. Moralna policija jo je pretepla, ker ji hidžab ni dovolj pokrival las. Irankam, ki so nato začele sežigati hidžabe, pa so se na ulicah pridružili še drugi; pripadniki vseh etničnih skupin, ver in družbenih razredov. Režim s protestniki kruto obračunava; ubili naj bi jih že več kot 200, med njimi tudi najstnike. Po svetu si v znak solidarnosti strižejo lase in organizirajo shode. 

Ali Hamenej za "nemire", kot jih imenuje sam, krivi ZDA in Izrael. Pripravljen je narediti vse, da ne pride do liberalizacije. Šušlja se celo o državljanski vojni. Protestniki ne bodo kar tako odnehali, saj je njihov strah izpodrinila sveta jeza, ki je ni več moč obvladati. 

V Iranu zastavljajo svoja življenja za osnovne človekove pravice, ki se nam zdijo samoumevne. Tudi zato ni vseeno, kdo bo v prihodnjem predsedniškem mandatu predlagal šest novih ustavnih sodnikov.

Delo v prosveti, kulturi, umetnosti, v civilnodružbenem kontekstu ali nevladnem sektorju je v javnosti pogosto percipirano kot nedelo; v najslabšem primeru kot neupravičena prisesanost na državne jasli, v najboljšem pa kot hobi ali strast. A, kot opozarja Andreja Gomboc, bi morali znan rek, da, če si za službo izberemo svoj hobi, ne bomo v življenju delali niti en dan, preoblikovati: če si za službo izberemo svoj hobi, ne bomo v življenju imeli niti enega prostega dneva.

Gre za kapitalistično past. Službe ne obstajajo, da bi se mi v njih realizirali, osebnostno razvili in v njih uživali, ampak zato, da podjetjem prinašajo dobiček. Seveda ni nič narobe, če nam služba daje tudi zadovoljstvo in samoizpolnitev, a zavedati se moramo, da gre za službo in ne sidrišče naše identitete. Delodajalci hitro zaslutijo, da nam delo veliko pomeni in to izkoristijo v svoj prid.

Namesto da se torej sprašujemo, kako delati, kar nas res veseli, se raje vprašajmo, kako delati manj – ali pa sploh ne.

Kanye West se v medijih pojavlja predvsem zaradi svojih javnih izpadov in kontroverznih izjav, ta teden pa je objavil še namero o nakupu platforme Parler.

West je ena od najvplivnejših figur popularne kulture, kar s seboj prinese velik družbeni vpliv in odgovornost. A ker trpi za hudo obliko bipolane motnje, je njegovo vedenje vedno bolj ekstremno, kar izkoriščajo njegovi bližnji, spodbujajo pa tisoči privržencev desnega ekstremizma. 

A rasizma, mizoginije in antisemitizma ne moremo opravičevati z boleznijo. Takšno uokvirjanje ne le, da meče slabo luč na ostale ljudi z duševnimi boleznimi, ampak je tudi nevarno. Na družbenih omrežjih Westu sledi mnogo mladih moških, ki rešitev za svoje nesigurnosti in težave vidijo v sovraštvu in nasilju.

Milijarder West najbrž ne bo nikoli zares razumel resničnih težav mnogih in bo še naprej v zarotah iskal "resnico". Z dejansko kritiko točno tistega sistema, znotraj katerega mastno služi, bi namreč ogrozil tudi svoj položaj.

Vlada naj bi ta teden sprejela ukrep, ki bo nepremičnine v lasti slabe banke, primerne za gradnjo stanovanj, prenesel na državni holding. Poteza je v nasprotju s koalicijsko pogodbo, ki obljublja prenos teh nepremičnin na Stanovanjski sklad RS, ukrep pa bi močno otežil gradnjo javnih najemnih stanovanj, nujno za izboljšanje katastrofalnega stanja na tem področju.

Če je Golobova vlada res zavezana k izpolnjevanju predvolilnih obljub, ji mora biti izboljšanje stanovanjske problematike ena od prioritet. Napovedan ukrep pa žal namiguje, da je tudi tej vladi precej vseeno za vse večje stanovanjske stiske prebivalk_cev Slovenije. Ti bodo v iskanju doma še vedno prepuščeni prostemu trgu, ki bi se lahko s pomočjo tega vladnega ukrepa še okrepil.

Civilna družba vlado z javnim pismom poziva, naj drži svojo obljubo, poskrbi za okrepitev stanovanjskega sklada ter da novi stanovanjski politiki, ki bo skrbela za varen, dostojen in dostopen dom za vse, zeleno luč! Odločitev nestrpno čakamo.