Agrument

Premikamo se proti prihodnosti, v kateri si bomo lastili vedno manj stvari, te pa bodo vedno bolj nadomeščale storitve. Predvsem lastni avtomobili postajajo odveč, s tem pa se čedalje bolj spreminja tudi naš pogled na predmetno lastnino, modele ekonomij souporabe in nove načine življenja.

Četudi se (utopična) prihodnost, v kateri so samovozeči avtomobili bistveno zmanjšali število nesreč na cestah, pogosto zdi bolj trajnostna in zelena, pa se na spremembe da pogledati tudi z druge strani. Manj nesreč pomeni manj doniranih organov ter močno povečanje čakalnih vrst na presaditve. Kljub napredku medicine je videti, da se bomo vseeno prej vozili v samovozečih avtomobilih kot tiskali nove organe.

Vseh mrtvih bo najverjetneje kljub vsemu manj, vendar pa je primer čakalnih vrst na presaditve zanimiv oris le ene izmed posledic, na katere ob vse hitrejših spremebah še nismo pripravljeni. Kot najbrž tudi ne na mnoge brezposelne in robotsko nadomeščene voznike.

Pred odhodom iz Bele hiše je Obama skrajšal večji del kazni Chelsea Manning, transseksualne vojakinje, ki je leta 2010 razkrila naravo vojn v Iraku in Afganistanu. Manning je bila obsojena na 35 let kazni in bo po sedmih letih iz moškega vojaškega zapora izpuščena maja.

Poteza bivšega predsednika ima grenak priokus zaradi pogojev, ki vključujejo nečastno razrešnico. Manning bo ostala brez pravice do zdravstvenega zavarovanja preko obrambnega mininistrstva, Pentagon se bo izognil financiranju njene nege, zdravljenja spolne disforije in hormonske terapije, Manning pa bodo izbrisali s seznama kandidatov za spremembo spola.

Aktivisti izpostavljajo krivično ravnanje z žvižgači, ki na podlagi etičnih prepričanj razkrivajo vladno korupcijo in nepravilnosti. Pregon žvižgačev vedno bolj pod vprašaj postavlja vladno kredibilnost, saj so po besedah Manning “ravno tisti z legitimnimi pomisleki ti, ki bi morali spregovoriti.”

V nasprotju s pričakovanji in interpretacijami podpornikov Manning ni bila pomiloščena. ZDA jo imajo uradno še vedno za izdajalko. A ko postane nezakonito razkrivanje nezakonitega delovanja države, javnost potrebuje tiste, ki si upajo žvižgati.

Trumpovo predsedovanje se že od razglasitve volilnih rezultatov zdi kot nekakšen družbeni eksperiment, katerega posledice so zelo nepredvidljive. Trump s svojo retoriko ne vpliva le na svoje privržence, pač pa tudi na svoje nasprotnike. Dan po inavguraciji so po vsej Ameriki in drugod po svetu potekali shodi, ki so pokazali, da je Trumpova največja moč morda ravno njegova sposobnost združevanja svojih nasprotnikov.

Nekateri izmed njih se v občutku nemoči poslužujejo retoričnih prijemov, značilnih za prvega moža Amerike. Če se z otroci velikokrat pogovarjamo otročje, potem je videti, da o Trumpu govorimo po trumpovsko – žaljivo, nekonstruktivno. Celo tako, da njegovega otroka označimo za bodočega množičnega strelca.

Četudi se s Trumpovimi političnimi prepričanji ne strinjamo, ni prav, da se začnemo posluževati retorike nasilnega najstnika. Ali niso visoka moralna načela konec koncev največji adut levice? 

Idiot je danes psovka, ki označuje nekoga, ki je malo omejen ali povsem neumen. Vendar nikakor ni nepomembno, da je po svojem starogrškem izvoru beseda ἰδιώτης, ki izhaja iz ἴδιος (zaseben, samosvoj), rabila za označbo nekoga, ki v polisu ni hotel ali ni bil zmožen biti politično dejaven. 

Sokrat v tem primeru ni dober primer starogrškega idiota; poprijel je za lok v obrambo Aten in opravljal funkcijo člana vlade, ko ga je za to določil žreb. Veliko boljša kandidata sta Platon in Aristotel, ki sta se razen prijateljevanja z velikimi vojskovodji ogibala vsakdanjih političnih dolžnosti. 

Omejenost ali neumnost je v stari Grčiji torej zadevala zgolj politično rabo uma, ne pa uma nasploh, kot velja vsaj od razsvetlenstva naprej. V kontrastu tako z običajno kot starogrško rabo besede pa je zabavno vedeti, da v novi grščini še vedno lahko najdemo v obtoku besedo "idiot", ki ne pomeni niti psovke niti nekoga, ki ni politično dejaven, pač pa preprosto "privatnika", samostojnega podjetnika.

V Sloveniji je uradno okoli 287 000 revnih, stopnji tveganja revščine in dolgotrajne revščine sta višji kot pred krizo, imuni nanjo niso ne le hendikepirani, upokojenci in brezposelni, temveč za preživetje dovolj ne zaslužijo niti zaposleni. Delež (državi ljubih) negotovih oblik zaposlitev ob tem znaša že 41 %.

Namesto da bi vlada v tem prepoznala problem ter si prizadevala za zagotovitev tovrstne varnosti, skrbi še vedno išče tam, kjer jih ni. Nadaljuje z ustvarjanjem potencialne nevarnosti in "pretirano dobroto" ter lastne težave prevaja v težave z drugimi. Tako je bolj preprosto: za razliko od notranjega sveta je zunanji lažje obvladljiv z begom.

Prenašanje odgovornosti in izkrivljeno prikazovanje realnosti, ki da objektivno narekuje ukrepe, četudi so ti še tako mimo njene volje, ilustrira misel, da ni nevaren birokrat, ki zase misli, da je bog, temveč bog, ki se pretvarja, da je navaden birokrat. Na te birokrate, ki so v resnici avtoritete zakonov in ukrepov, moramo ob njihovem nadaljnjem zaviranju izvedljivih rešitev nepopustljivo pokazati s prstom!