Agrument

Civilnodružbene organizacije že več časa opozarjajo, da od leta 2018 Republika Slovenija migrantom sistematično onemogoča vlaganje prošenj za azil in jih verižno vrača na Hrvaško. Tam so migranti redno podvrženi nasilju, ropanju in poniževanju s strani uradnih oseb, preden so izgnani v BiH. Migrantska politika je politika sprenevedanja. Slovenija se pretvarja, da gre za ekonomske migrante, EU pa sodeluje pri zakrivanju nasilja hrvaške obmejne policije. 

Prejšnji teden je slovensko Upravno sodišče v primeru kamerunskega tožnika, ki ga je Slovenija vrnila na Hrvaško, ugotovilo kršitev pravice do azila, prepovedi kolektivnih izgonov in načela nevračanja. Sodišče je s to razsodbo za nezakonito delovanje opredelilo ne le ta primer, temveč tudi prakso slovenske policije, da migrante vrača na Hrvaško po skrajšanem postopku in brez preverjanja, če jim tam grozi nečloveško ravnanje. Po podatkih Infokolpa je bilo na tak način v zadnjih dveh letih in pol iz Slovenije izgnanih kar 19 000 migrantov.

Smrtonosna epidemija, namreč. Pod metri ledu v Arktičnem krogu se skrivajo trdovratni virusi in bakterije, smrtonosni prenašalci davno pozabljenih bolezni. In ta led se vztrajno topi.

Leta 1998 so znanstveniki iz delcev trupel, ki so jih odvzeli iz množičnih grobišč na Aljaski, rekonstruirali virus španske gripe. Leta 2016 so na polotoku Jamal desetine ljudi zbolele za vraničnim prisadom zaradi odtajanih, pred 75 leti poginulih jelenov, ki so prenašali mikrobe. Januarska študija piše o 28 neznanih starodavnih virusih, najdenih v vzorcu iz ledenika v Tibetu.

SZO in Svetovna banka svarita, da virusi in bakterije iz večnega ledu predstavljajo vse večjo nevarnost. Znanstveniki pa opozarjajo tudi na komarje, muhe in klope, ki po otoplitvi vse pogosteje prenašajo bolezni tudi v zmernem podnebnem pasu.

Okoljskemu aktivizmu je Covid-19 izmaknil precej pozornosti, a morda ne gre za nepovezana pojma. Če ne ukrepamo proti podnebnim spremembam, nas lahko pod ledom čaka še kaj hujšega od korone.

Prejšnji petek se je v Parku slovenske reformacije ustanovila moderirana ljudska skupščina. Vsak udeleženec je imel v skladu s strogimi, a poštenimi smernicami možnost spregovoriti o aktualni problematiki, osebnih izkustvih in potencialnih rešitvah.

Ljudsko zasedanje je še ena izmed organskih prilagoditev aktualnih protestov. V sklopu sedmih pomembnih tematik se je pričel dolg in naporen proces ugotavljanja, v kakšni državi želimo živeti. Ustvarja se tudi platforma, iz katere lahko nastanejo zametki nove, bolj socialne in okolju prijazne politike.

Podoben način so med finančno krizo izbrali Islandci. Sicer so bili protestniki pri spremembi ustave neuspešni, a so politikom dali jasno vedeti, da v državi vlada ljudstvo in so izvoljeni predstavniki zgolj – predstavniki.

Formiranje konkretnih ciljev in zahtev državljanov bi slovenskim odločevalcem postavilo smernice, znotraj katerih lahko delujejo. Kdor ne bo spoštoval volje ljudstva, nima kaj početi v parlamentu. Država smo namreč ljudje!

Predlog zakona, ki nas pripravlja na drugi korona val, je naletel na zadržke urada informacijske pooblaščenke in amandmaje v državnem zboru. Namesto, da bi vlada izboljšala zakonodajni predlog, pa je raje konsistentno lansirala spine o nasprotnicah in nasprotnikih aplikacije.

Aplikacija je bila pač priročna za ustvarjanje grešnih kozlov, ki se jih krivi za škodo, ki jo povzročata vlada in Covid-19. To niti ne bi bilo hudo, če se vlada ne bi tako zelo ujela v lastno provokacijo, da je pozabila umakniti odstavek zakona, ki ga zdaj ne misli spoštovati.

Minister Koritnik namreč vztrajno ponavlja (in mediji z njim), da bo aplikacija prostovoljna, ne glede na objavo v Uradnem listu, kjer piše, da za tiste v karanteni ostaja obvezna. Vlada je torej napisala zakon, sprla javnost, zdaj pa nas skuša prepričati, da lahko na drugi odstavek pozabimo. Bolj strašna od vlade, ki piše slabe zakone, je le še vlada, ki misli, da jih lahko prekliče mimo državnega zbora – kar s tiskovno konferenco.

Po koncu 2. svetovne vojne je v Portoriku vzklila ideja o privabljanju tujega kapitala, ki bi pospešil gospodarski razvoj. Portoriška vlada je investirala v gradnjo tovarn, formirala model davčnih olajšav za investitorje in naložbe so zares začele prihajati. Število zaposlenih v tovarnah je naraslo, portoriški model prostih con in selitve proizvodnje v cenejše države pa se je razširil po svetu – danes je vanj vključena večina držav. 

Trenutno je takšnih con največ v Aziji, najpogosteje v odročnih, ruralnih območjih, kjer poleg davčnih olajšav velja tudi zelo razrahljana delovna zakonodaja. Delavci izvajajo najpreprostejše naloge, tako enostavne, da jih lahko opravljajo tudi otroci. Vse to močno niža cene izdelkov široke potrošnje, kot so oblačila, obutev in elektronika. Posledično se veča potrošnja v razvitih državah in ustvarjajo kupi smeti, v katerih se utapljajo prav države v razvoju. Krog je tako sklenjen – in ne, to ni fenomen globalizacije, temveč neoliberalnega izkoriščanja.