Agrument


Dnevni odzivi, komentarji in pomisleki v 1000 znakih, v katerih gojimo divjo misel kiselkastega okusa. Vsi naši natipki so sveži, pripravljeni po lastni recepturi in ne vsebujejo €-jev. Agrument je kolektiven projekt uredništva z več kot petnajstimi člani.

Namesto mobilnosti – teden mobilizacije

Zaključuje se teden mobilnosti, a zlahka bi ga – z veliko grenkobe – preimenovali v teden mobilizacije. Zapomnili si ga bomo namreč predvsem po mobilizaciji 300 000 ruskih rezervistov, ki jo je pred dnevi v televizijskem nagovoru obelodanil Putin.

Analitiki vseh prepričanj, nazorov in narodnosti so skušali raztolmačiti to potezo, a simptomatično pozabljajo na tisto, kar bi moralo biti osnovno vodilo pri naslavljanju vseh vojn – to je seveda mir. Zblaznelost globalnih voditeljev se kaže v podatku, da so izdatki za oboroževanje vsako leto višji. Lani so presegli dva bilijona dolarjev.

Potrebujemo mir, saj vojna ni v interesu nikogar razen nacionalizma in orožarske industrije. Hkrati pa fokus prepogosto usmerjamo samo na eno žarišče, čeprav je stanje tudi drugod alarmantno. Tudi Eritreja se je namreč ta teden odločila za mobilizacijo rezervistov. Tovrstne poteze še dodatno prilivajo olje na ogenj, eskalirajo vojne in odrivajo tako želeni mir.


Naroči se na objave! Želim, da mi sveže spisan agrument dostavite na mejl!
RSS

Propaganda in volilni cirkus po italijansko

Po dolgi in naporni predvolilni kampanji, ki je na trenutke bolj spominjala na boksarski dvoboj ali cirkus kot na resno debato o izzivih in težavah, ki čakajo Italijo, bodo v nedeljo ponovno oživela volišča širom države.

To bodo prve volitve po reformi volilnega sistema. Ankete obetajo slavje skrajne desnice in reinkarnacijo fašizma ob 100. obletnici pohoda na Rim. Mokre sanje iredentistov se bodo pričele udejanjati, s tem pa tudi vzpon spirale sovraštva, nestrpnosti in nasilja do vseh, ki niso po vzoru prve fašistke. Obeta se tudi cenzura kritičnih glasov.

Vse to smo že videli. Vodilna struja pod pretvezo domoljubja in zagotavljanja varnosti preganja in zatira vse ”drugačne”. Tako je na Madžarskem, po tej poti pa smo odločno stopali tudi že pri nas, zato ne preseneča, da se tudi naši hujskači sovraštva dobrikajo tem idejam. Ne glede na to, kako državniški bi radi nekateri izpadli v tekmi za Pahorjevo nasledstvo, ne pozabimo, da so še nedavno kot bagri pomagali rušiti demokracijo.


Sploh še potrebujemo umetnike?

V zadnjem mesecu je veliko zanimanja vzbudil prvi odprti "umetnointeligentni" model, ki omogoča generiranje slik: Stable Diffusion (SD). Podobni modeli so obstajali že prej, vendar so bili tako ali drugače zaprti. Nismo si jih mogli naložiti na svoj računalnik, njihova raba pa je bila plačljiva ali kako drugače omejena.

Odprtost modela omogoča enostavno uporabo praktično vsem – tako v dobre kot tudi slabe namene. Slike, ki jih ustvari SD, lahko posnemajo avtorski slog in motive, tako da “ustvarijo” avtentično delo brez prisotnosti (ali dovoljenja) avtorja, čigar dela posnemajo.

Vizualne ustvarjalce bomo seveda še vedno potrebovali, vendar se bo vsaj za nekatere poklic zagotovo spremenil. Kot vsako drugo pa bodo tudi to tehnologijo uporabili kriminalci (pomislimo na izsiljevanje z "deep-fake" posnetki). SD nedvomno sproža kopico etičnih in pravnih debat, zagotovo pa bo hiter razvoj tehnologije morala ujeti tudi državna regulacija. Žal ji to pogosto spodleti.


Kaj je dražje: bencin ali čas?

V četrtek se lahko po Sloveniji brezplačno vozimo z vlakom. Po naših železnicah vozijo novi dvonadstropni vlaki, kar pa, je že pred meseci razkril portal Necenzurirano, bolj kot potnikom koristi stranki SDS. Tudi na običajen dan, ko je treba vozovnico plačati, doplačamo pa še rezervacijo sedeža, se nam zlahka zgodi, da ostanemo brez njega, saj vlak, recimo, pride brez našega vagona. Če potujemo mednarodno, bomo povezavo v drugi državi verjetno zamudili, tako da nima smisla plačevati rezervacij za naslednje vlake. Če dežuje, pa je sploh varneje ostati doma.

Naši vlaki, četudi sedimo na najnovejšem, so počasni zaradi dotrajane infrastrukture. Vlak iz Münchna v Berlin 500 kilometrov železnice premaga v 4 urah, mi pa za 300 kilometrov od Kopra do Murske Sobote potrebujemo vsaj 5 ur. Dokler isto razdaljo s postankom za trojanski krof vred zlahka prevozimo v 2 urah manj, od nas pa se pričakuje produktivnost, je spodbujanje rabe javnega prevoza brez vlaganja v infrastrukturo pač cinično.


Če je to sredina, kaj je potem na skrajnem robu?!

Čeprav se vodstvo prav trudi zapraviti še zadnjo trohico javnega zaupanja v RTV, ima Dnevnik še vedno ključno vlogo pri konstrukciji domače družbene realnosti. Vsaj toliko, kot poroča o najpomembnejših dogodkih, jih z izpostavljanjem v osrednjem terminu tudi ustvarja. Fenomen kot takšen ali drugačen – dober ali slab, progresiven ali nazadnjaški – uokviri jezik, s katerim je poimenovan.

Ena od tem včerajšnjega Dnevnika so bile prihajajoče predčasne parlamentarne volitve v Italiji. Med razpredanjem o tem, komu kaže najbolje, smo mimogrede slišali, da ima "desna sredina" 11 % višjo podporo kot "levosredinska naveza". Z izrazom "desna sredina" so poimenovali trojček, ki ga vodi (celo po besedah voditeljice) skrajno desna stranka Bratje Italije Giorgie Meloni, sestavljata pa ga še Salvinijeva Liga in Berlusconijeva Naprej, Italija

Ne glede na to, ali so v Dnevniku sredino zamaknili povsem na desni rob zaradi površnosti, neznanja ali vmešavanja v novinarsko delo, moramo biti ogorčeni!