Agrument

Čeprav se najbolj pogosto navaja podatek, da letalska industrija predstavlja približno 2 % svetovnih emisij CO2, so najnovejše analize pokazale, da je vpliv večji, okoli 3,5 % emisij CO2. Navkljub temu, da so nedavne omejitve letalskega prometa sprožile val optimizma, ne moremo pričakovati, da bo število letov dolgo ostalo tako nizko.

Pri letalskih družbah Royal Brunei, Quantas in Starlux niso preveč zaskrbljeni zaradi CO2 in v času globalne omejitve potovanj organizirajo lete, ki vzletijo in pristanejo na istem letališču. T.i. “leti nikamor” so, kljub svoji absurdnosti, izjemno popularni in razprodani.

Če si bo letalski promet opomogel in širil naprej, bi lahko postal eden izmed glavnih povzročiteljev CO2 emisij, še posebej, ko se drugi sektorji razogljičijo. Pogovori o alternativah se dogajajo; Airbus za leto 2035 celo napoveduje potniška letala, ki bi jih poganjal vodik. A nobena rešitev ni realna, dokler bo cena kerozina smešno nizka in ne bo vključevala predvsem okoljskih stroškov. 

Pretekli teden je minilo 60. let od državnega udara v DR Kongo, ki se je končal z usmrtitvijo Patrica Lumumbe, prvega demokratično izbranega voditelja po osamosvojitvi od Belgije le mesece poprej.

Lumumba, panafrikanist in nasprotnik gibanja Katanga, ki je nadaljevalo belo nadvlado in sprožilo politični razkol v državi, je s svojimi ideali po popolni osamosvojitvi razjezil vrsto različnih interesov: belgijsko kolonialno oblast, belske voditelje v regiji in podjetja, ki so izrabljala Kongo. Kriza, ki je sledila, je privedla do štirih različnih oblasti. Lumumba se je za pomoč obrnil na ZN, po njihovi ignoranci pa še na Sovjetsko zvezo, kar je na vrhuncu hladne vojne vpletlo ZDA. Njegova usmrtitev januarja 1961 je bila plod sodelovanja med Belgijo, ZDA in ZN, ki so izrabile lokalce za nadaljevanje neokolonialne nadvlade v regiji.

Z njegovo smrtjo so umrle tudi sanje o neodvisnem Kongu in panafriški solidarnosti, s skorumpiranim režimom Mobute Sese Seka pa se je nadaljevalo kolonialno izkoriščanje kongoleških bogastev. 

Belgici bodo zdaj vrnili – njegov zob.

V luči tega, da dosegamo nove Covid rekorde, in beremo o (pre)zasedenih bolnišnicah, je čas, da potegnemo črto pod vladnimi zdravstvenimi ukrepi. 

Začelo se je s paniko o pomanjkanju ventilatorjev, čeprav je bilo pred izbruhom epidemije v Sloveniji najmanj 168 primernih ventilatorjev, več kot 100 pa jih je v prvih tednih naročil samo UKC. Sporni posel s podjetjem Geneplanet je bil na koncu razveljaven, vendar se s tem zgodba o preplačanih in neustreznih ventilatorjih ni končala. Tako je brez omejitev uporabnih 12 od 148 respiratorjev, ki jih je vlada kupila med epidemijo, vsi pa so trenutno v skladišču.

Posel z Geneplanet je dobil kar nekaj epilogov, a nobene razrešitve. Zaradi kriminalističnih preiskav glede nakupa respiratorjev in pridržanja ministra Počivalška je nepreklicno (!) odstopil Aleš Hojs. Na drugi strani je s položaja direktorja FURS-a odletel Peter Jenko, saj ni hotel ustaviti preiskave glede nabave ventilatorjev.

Morda pa si res drugega kot zanič ventilatorjev ne zaslužimo.

Botanični vrt Univerze v Ljubljani se ta mesec v medijih pojavlja že drugič. Če je šlo najprej za zaskrbljujoče novice o ogrožanju zbirke sredozemskih rastlin zaradi rušenja rastlinjaka, v katerem so prezimovale, je bilo ta teden izpostavljeno sodelovanje v simpatični akciji v okviru Evropskega tedna mobilnosti. Gre za ozelenitev nadstrešnic treh avtobusnih postaj. Po majski akciji Pokosili bomo, ko se bodo čebele najedle se tako MOL spet loteva čebelam, še bolj pa kameram prijaznega projekta.

Medtem se protagonist akcije, Botanični vrt, ki je letos praznoval 210. obletnico obstoja, trudi poiskati rešitev za prezimovanje rastlin. Institucija se spopada s kadrovskimi in finančnimi težavami, epidemija koronavirusa pa je zdesetkala prostovoljce in študente, ki so jo pomagali držati pokonci. Za Botanični vrt kot del javne univerze seveda ni odgovorna MOL, bi mu pa zaradi velikega pomena za mesto lahko izdatneje pomagala tudi, če ga ne dobi v svoje kremplje, kar sicer poskuša že dolgo.

London: več kot desetkrat gosteje poseljen od drugih regij in še do sredine aprila z najvišjo stopnjo Covid-19 smrti v Angliji. Danes obvladuje bolezen bolje kot številni drugi kraji z ostrejšimi ukrepi. Razlog za to morda tiči v (ne)aktivnosti Londončanov, ki še vedno upoštevajo pomladni lockdown in delajo od doma – ker lahko.

Odstotek delovnih mest v financah, zavarovalništvu, IT sektorju in komuniciranju – službah, ki se jih lažje opravlja na daljavo – je v Londonu skoraj dvakrat večji kot v celotnem Združenem kraljestvu. Nasprotno pa velja za SZ Anglije z bolj razširjeno proizvodnjo, trgovino in socialno in zdravstveno dejavnostjo, ki ima najvišjo stopnjo okužb. 

Covid-19 nazorno kaže, kako lahko poklic vpliva na stopnjo smrtnosti. (Regionalne) neenakosti v delovnih mestih, plačah in možnostih življenjskega sloga so del družbenih in ekonomskih procesov, zaradi katerih so nekateri ljudje bolj ogroženi od drugih. Prvi korak do dolgoročnega zdravja (družbe) tako ostaja pravičnejše gospodarstvo.