Agrument

V težkih časih rabimo močne voditelje, da nam razložijo ustroj sveta in nas povedejo zmagi naproti, kajne? Populizem s prepričanjem, da za kompleksna vprašanja obstajajo preproste razlage, goji vero v teorije zarote – sočasno pa sovpada z večjo lahkovernostjo. In čeprav ta nagnjenja obstajajo na celotnem političnem spektru, je v Evropi v porastu predvsem desni populizem – in to prav kot odziv na življenjske pogoje, ki jih povzroča neoliberalizem sam.

V tej luči je hitro jasno, kakšnih prijemov se pri nas pred volitvami poslužuje aktualna vlada. Deli bon(bončk)e in niža zneske na položnicah, da se naslika kot priljudna, medtem pa si sama potiho polni žepe. Janši prav tako ni pod častjo trpljenja v Ukrajini obrniti v svoj prid: na TikToku svojo vlogo ob osamosvojitvi brezsramno primerja z Zelenskim, skupaj z višegrajskimi fanti pa požrtvovalno odpotuje v oblegan Kijev, da lahko vsi vidimo, kakšen neomajen junak je. Bomo nasedli očitnim političnim trikom – ali volili preudarno?

Direktor Urada Vlade RS za komuniciranje Uroš Urbanija je v času svojega mandata poskrbel, da je ta sicer strokovna služba postala še eno trobilo stranke SDS. Po sistematičnem uničevanju Slovenske tiskovne agencije, prepovedovanju gostovanj v medijih in pretakanju javnih sredstev v zasebne žepe se Janšev glavni cenzor zdaj najraje ukvarja z bizarnimi analizami poročanja RTV Slovenija. 

Ironično je, da Urbanija novinarjem brez metodološke podlage očita pristransko poročanje, sam pa v napadih na politične nasprotnike brezsramno laže ali pa si v propagandne namene prisvaja vladne kanale na družbenih omrežjih. S tem ponovno dokazuje, da podporniki trenutne vlade sami pogosto počnejo ravno tisto, kar očitajo drugim.

A njihovi prozorni poskusi h koritu za še en mandat spraviti Janeza Janšo delujejo vedno bolj obupano. Vsi pritiski, manipulacije ter podrejanje medijev in drugih javnih institucij ne bodo pomenili nič, če se nas bo 24. aprila dovolj odpravilo na volišča!

Nemoč Zahoda, ki je prisiljen od daleč opazovati pokol nad Ukrajinci, je frustrirajoča. Podobno kot naš premier se zato tudi ameriška liberalna javnost navdušuje nad idejo, da bi NATO nad Ukrajino uvedel območje prepovedi preletov. Takšno neposredno soočenje jedrskih velesil bi seveda lahko pomenilo uničenje sveta, a zdi se, kot da je z argumenti v slogu "Putin si ne bo upal sprožiti jedrskega konflikta" vojna histerija popolnoma zaslepila razum.

Tako na liberalni kot na desni strani pa se obenem nadaljuje tudi lov na čarovnice. Vsak, ki si drzne podvomiti v prevladujoč medijski narativ, opozoriti na druge vojne ali pisati o ukrajinskem neonacističnem problemu, je hitro označen za putinista.

Refleksni val militarizacije zajema Evropo in kot kaže, bo odnos do vojne ter oboroževanja ena od osrednjih predvolilnih tem, glede katere ni enoten niti KUL. Stranka Levica tako postaja glas vpijočega v puščavi, ki poziva k umirjanju strasti: več orožja ne pomeni več – ampak manj miru.

Kolektivna moralna panika se je preusmerila s pandemije na vojno v Ukrajini. Poročila se ne začenjajo več s številom okuženih, temveč s stanjem mednarodnih odnosov v Vzhodni Evropi. Četudi manjša izpostavljenost novicam o covidu pripomore k občutku večje varnosti, pa trend okužb ni (več) padajoč. 

Z ukinjanjem omejitev za preprečevanje širjenja virusa, kot so obvezno nošenje mask, pogoj PCT in obvezna karantena, se zdi, da je spet vse po starem. A tako dojemanje trenutne situacije je privilegirano. Osebe s kroničnimi boleznimi in različnimi vrstami telesne oviranosti virus ogroža bolj kot zdrave. Zanje povratek v svet, ki jih ne ščiti več solidarno, ni preprost, predvsem pa jih uokvirja v drugost, kjer njihova življenja niso tako pomembna kot ostala življenja.

Četudi so novice o covidu nadomestile novice o vojni, pa splošno sporočilo – če ga želimo slišati – ostaja enako: nekateri se pač ne morejo pretvarjati, da eden ali druga ne obstajata.

Evropska komisija ne bo sprožila nedavno vzpostavljenega mehanizma pogojevanja, ki bi Madžarski in Poljski odrekel upravičenost do financiranja iz EU proračuna zaradi nespoštovanja vladavine prava. To je bil nujno potreben mejnik, ki ga je EU končno vzpostavila po letih tolerance peščice avtoritarnih voditeljev (tudi tebe gledamo, Janez), ki so se okoriščali s finančnimi sredstvi iz EU ter istočasno po mili volji kršili njeno pravo in osnovna načela.

Evropska komisija je zdaj zaradi vojne in predvsem vloge Poljske zaustavila ta mehanizem. Toda kršitve evropskega prava, napadi na demokracijo in ksenofobija s strani Orbana in poljske stranke PiS se z rusko invazijo niso ustavili. Mehanizem bi morali prilagoditi novi situaciji, a ga ne preprosto zaustaviti.

EU ima pred svojim pragom krvavo vojno, ki jo je zoper demokracijo zakuhal avtokratski režim. Zato je prav zdaj čas, da EU jasno brani svoje vrednote doma in avtokratom znotraj svojih meja, ki vladajo s trdo roko, to zvije na hrbtu.