Agrument

V teksaškem kraju Uvalde je konec maja skoraj 400 policistov čakalo eno uro in 17 minut, preden so se soočili z 18-letnikom, ki je v tamkajšnji šoli ubil 19 otrok in dva učitelja. Kljub klicem na pomoč in močni oborožitvi se v tem času niso uspeli spopasti z napadalcem, so pa med drugim iskali ključ do sicer odklenjenih vrat in si razkuževali roke.

Militarizacija policije v ZDA je privedla do tega, da se policisti v primerih resne nevarnosti, na katero se je treba hitro odzvati, zatekajo k nezanesljivim in počasnim taktikam, pri vsakdanjih primerih pa hitro posegajo po prekomernem nasilju. Če k temu dodamo sistemski rasizem, ugotovimo še, zakaj ameriška policija med rutinskimi postopki tako pogosto ubije neoborožene (predvsem temnopolte) posameznike.

Uvalde je še en primer, ki kaže, da več orožja in policistov ne reši ničesar. Brez pravega urjenja in naslavljanja širših problemov se stanje ne bo spremenilo – vprašanje pa je, če je to ljudem na pozicijah moči sploh v interesu.

Evropo so zajele ekstremne temperature, pokrajine izginjajo zaradi požarov, ki jih ne zmoremo obvladovati, mnogi se že soočajo z redukcijami vode, nekatere to še čaka. Vročina in požari pa še dodatno prispevajo k onesnaženju mest z ozonom. 

Čeprav nam gori pod nogami in se letalske steze dobesedno topijo, prioriteta odločevalcev še vedno nista radikalno omejevanje izpustov ter priprava nujnih ukrepov za soočanje s podnebnimi ukrepi. Naša vlada je sicer sprejela sklep, ki v prostorih javne uprave prepoveduje hlajenje oz. gretje pod 25 in nad 20 stopinj Celzija, vendar so razlog za omejevanje porabe energije pretresi pri dobavi energentov in ne skrb za okolje. 

Energetska kriza bi lahko bila priložnost za nujne spremembe v proizvodnji in porabi energije. Inflacija in prihajajoča gospodarska kriza bi lahko vodili v radikalne spremembe ekonomskega sistema, ki zahteva siromašenje planeta (in izkoriščanje ljudi). Dokler se to ne bo zgodilo, pa bo vsako leto – leto krize. 

Veliko podatkovje predstavlja bogato polje, s katerega tehnološki giganti pobirajo osebne podatke in jih drago prodajajo naprej. Podjetja s pomočjo teh podatkov poskušajo predvideti, kako se posamezniki obnašamo (zlasti) kot potrošniki, pa tudi kot državljani oziroma politični subjekti. Če so nam načini, kako zloraba velikega podatkovja omejuje naše pravice, vdira v našo zasebnost in poglablja neenakovredno obravnavo različnih družbenih skupin, še preveč domači, pa ob omembi velikih agrikulturnih korporacij, kot je npr. Monsanto, navadno pomislimo na vse kaj drugega kot podatke.

A tehnologija se je polastila tudi kmetijstva, ki postaja vedno bolj "pametno". Kot povsod drugod je tudi tukaj v prednosti tisti, ki ima več podatkov, prilagajanje kmetovanja profitu pa v ospredje postavlja že tako prevelike igralce. Bayer, lastnik Monsanta, ima tako vpogled v podatke več kot polovice severnoameriških kmetov, njegovi algoritmi pa zaradi zakonske zaščite poslovnih skrivnosti ostajajo uganka.

Ko govorimo o politični participaciji, imamo največkrat v mislih obisk volišč vsakih nekaj let. A volitve omogočajo le posredno sodelovanje v politiki, izvoljeni predstavniki pa pogosto ne naslavljajo naših resničnih potreb. To stanje lahko med drugim izboljša participativni proračun, s katerim ljudje neposredno odločajo o porabi javnih sredstev.

Izvedba participativnega proračuna lahko poveže skupnost, krepi zaupanje v odločevalce, poskrbi za enakomernejši razvoj lokalnega okolja in prinese številne druge pozitivne učinke. Morda se je prav zato pred lokalnimi volitvami leta 2018 k njegovi uresničitvi zavezalo kar 275 kandidatov za županska mesta – med njimi je 56 aktualnih županov.

Obljubo je izpolnilo le 24 županov, ki zdaj zaključujejo mandat, kar veliko pove tudi o politični odgovornosti. Čeprav so lokalne volitve blizu, lahko od občinskih funkcionarjev še vedno zahtevamo začetek postopkov za uvedbo participativnega proračuna, k temu pa novembra spodbudimo tudi nove kandidate.

Koronavirus je skoraj izginil iz medijev, a WHO svari, da pandemije še ni konec, saj bodo sprostitve ukrepov in rekordna turistična sezona vodile v nove epidemične valove. V številnih državah se že soočajo z eksponentno rastjo okužb, tudi pri nas.

Najbolj na udaru bodo tiste države, ki se zaradi soočanja z visoko inflacijo in energetske krize relativno slabo pripravljajo na nove valove. Gospodarstva se soočajo s pomanjkanjem delovne sile, ki se zaradi posledic dolgotrajnega kovida še povečuje. V letalski industriji so v zadnjih letih množično odpuščali zaposlene, ki jih zdaj ne uspejo nadomestiti. 

Priporočila za poživitvene odmerke, nošenje mask in manj množičnih druženj so redka in tiha – tudi pri nas: nova vlada namesto neumnih restrikcij, s katerimi je pandemijo "reševala" prejšnja, ponuja nič manj neumne sprostitve.

Po dveh letih omejitev in frustracij vse kaže, da smo se kot družba tiho odločili, da ignoriramo kovid in upamo, da bo ta slej kot prej tudi ignoriral nas.