Agrument

Ko ne moreš dobiti nikogar, ki bi vodil poročila na stavkajoči nacionalki, je jasno, da nimaš nobene legitimnosti. Ko se zgodi ponedeljkov petminutni fiasko, za katerega Eugenija Carl piše, da so ga "uredili" generalni direktor, odgovorna urednica (informativnega programa) in urednica dopisništev, je jasno, da je priložnost za dostojanstven odstop že – zamujena. 

Vodstvo RTV se je ob stavki poslužilo prijemov, ki so pred volitvami odnesli Studio city, Tednik in Tarčo; slednja sta se sicer vrnila, a je v ponedeljek Tednik spet "odpadel". V dobi družbenih medijev so taki poskusi utišanja manj uspešni kot kdaj prej, a vseeno izkrivljajo medijsko realnost.

Novinarke_ji RTV niso smele_i poročati o lastnem protestu, a na TV-zaslonih je vstala vsaj Primorska: edina nacionalkina kamera, ki se je v živo vklopila v dogajanje, je bila kamera Primorske kronike TV Koper/Capodistria.

RTV že pred Janševim sovražnim prevzemom ni bila v idealni kondiciji, zdaj pa komaj še prihaja do sape.

V AmCham Slovenija so pretekli teden na enem od svojih dogodkov izrazili željo po vključevanju zasebnikov in koncesionarjev v slovenski javni zdravstveni sistem. Že bežen pogled na sodelujoče nam da vedeti, čigavo korist je imela pri tem v mislih lobistična organizacija, ki že vrsto let navija za privatizacijo zdravstva pri nas – tudi sicer pa zastopa predvsem interese kapitala.

Bizarno je, da nam o zdravstveni politiki pridiga AmCham, saj ravno primer ZDA kaže, kam pripeljeta tržna logika in gonja po zaslužkih na račun zdravja ljudi. Cilj zasebnikov bo vedno dobiček, to pa vodi v višje cene, ki onemogočajo univerzalen dostop do zdravstvenih storitev ali pa zmanjšujejo njihovo kakovost za najranljivejše.

Od vlade moramo zato še naprej zahtevati krepitev javnega zdravstvenega sistema, omejitev korupcije pri nabavah in ustrezno plačilo zdravstvenega osebja, hkrati pa se vedno vprašati, čigavi interesi se skrivajo v sporočilih, ki jih pošiljajo organizacije, kot je AmCham.

Policija bistveno pripomore k varnosti in marsikdo si sveta brez nje ne zna predstavljati. Pojavlja pa se vprašanje, ali res izpolnjuje dolžnosti in dosledno sledi svojemu poslanstvu. Dvomi v njeno koristnost so spet narasli po nedavnem streljanju v ZDA, ko so policisti na vstop v šolo čakali eno uro in celo aretirali starše.

Nekateri trdijo, da policija obstaja za potrebe bogatih, saj denarne kazni negativno vplivajo le na revne sloje. Delno rešitev so našli v državah, kjer je višina kazni sorazmerna s plačo. Policija kot represivni aparat države ohranja status quo, saj redno nasilno obračunava s protestniki, včasih celo sama sproži spopade. Policija včasih tudi mori ljudi; pozorni smo predvsem na ZDA, kjer je militarizacija policije ušla izpod nadzora. Povrhu vsega pa policisti v primeru streljanja v ZDA sploh niso zavezani k posredovanju.

Torej: ali sploh lahko koristi policije kot institucije izničijo negativne učinke, ki jih ima na navadne ljudi? 

Novembra se bo v Katarju začelo nogometno svetovno prvenstvo. Krovna nogometna zveza Fifa bo mundial prvič priredila izven običajnega poletnega obdobja. Razlog je v vročini, ki zdaj kraljuje v tej naftno bogati državi. Novembra se temperature gibljejo okrog zmernejših dvajsetih stopinj. 

Vse od Fifine odločitve leta 2010, da bo prvenstvo gostil prav Katar, se v zvezi z dogodkom vrstijo številne kritike. Korupcijski škandal in pranje denarja sta odnesla vodilne pri Fifi. A to ni vplivalo na organizacijo mundiala, tako kot tudi ne več kot šestletno opozarjanje mednarodnih organizacij, da Katar s prisilnim delom in nevarnimi pogoji zanj ogroža na tisoče življenj novodobnih sužnjev. Na nedavni tekmi nemške reprezentance so se ponovno pojavili pozivi k bojkotu prvenstva zaradi več kot 15.000 mrtvih delavcev.

Fifa, ki je zaslepljena od denarja, ponovno dokazuje, da ji je ob obetu polne blagajne kljub vsem lepim besedam za življenja in pravice ljudi popolnoma vseeno.

Mesec ponosa je na polovici. Odhodili smo paradi ponosa, LGBTQ+ organizacije nadaljujejo z dogodki po Sloveniji. Z novo vlado, predstavniki na odločevalskih pozicijah in mavričnimi zastavami pred ministrstvi smo politično (vsaj bolj) optimistični (kot prej). A (malo) večja prisotnost LGBTQ+ oseb in vsebin v javnem prostoru pomeni tudi več groženj in napadov na skupnost in razkrite posameznike. 

V preteklih tednih so neznanci večkrat uničili plakate aktivistične LGBTQ+ kampanje v Ljubljani in Slovenj Gradcu. Raztrgani plakati skupaj s porastom sovražnega govora, napadi na bodočega ministra, homofobijo v vidnih medijih in z drugimi situacijami, na katere skupnost opozarja tekom celega leta, kažejo, kako se pomen parade ponosa kot protesta vztrajno veča, ko je javna – in medijska – pozornost na človekove pravice zatirane manjšine vse nižja. 

Z mavričnim novičnikom je pač kot s strastjo korporacij do mavričnih simbolov: začne in konča se z junijem (in koristjo).