Agrument

V Veliki Britaniji bodo junija po skoraj dveh letih od sprejetja zakona o omejevanju dostopa do spletne pornografije začeli omejitve tudi izvajati. Da bi mladoletnim otežili dostop do pornografskih vsebin, se bodo morali uporabniki, ki želijo do njih dostopati, overiti kot polnoletni.

Nova pravila prinašajo mnoge skrbi z vidika zasebnosti, saj si platforme same izberejo, kako bodo preverjale polnoletnost uporabnikov, nagrada za upoštevanje robustnih standardov varovanja podatkov pa je značka. Nekateri ponudniki so že najavili sisteme za preverjanje, ki bodo od uporabnikov zahtevali sken potnega lista ali vozniškega dovoljenja. Od vlade pa prihaja celo možnost nakupa "dovolilnice" v trafikah. Kritiki opozarjajo na katastrofo, ki se lahko zgodi, če pride do vdora ali razkritja teh podatkov.

Najstnikom zakon seveda ne bo preprečil dostopa do pornografije, poleg tega so iz sistema izvzete vse platforme kot so npr. Reddit in Twitter. A naj bo to opomnik - na internetu nikoli nisi sam!

Internet je že leta del vsakdana slehernika, zato ga ljudje – kot vsa ostala orodja – vsaj tako pogosto kot za dobre žal uporabljajo tudi za slabe namene.

Večina se strinja, da je digitalne prostore pogovora treba regulirati, a ni še čisto jasno, kako se tega lotiti. Ko se na Facebooku zgodi umor, policija recimo reagira z zahtevo po odstranitvi vsebine, skoraj vse ostalo pa je prepuščeno zaposlenim v Menlo Parku.

Moderiranje je težaško delo, ki terja žrtve. Zaposleni sledijo natančnim navodilom, ki so bila uradno objavljena šele po tem, ko jih je razkril Guardian. Niso rezultat javnih razprav, niti ne upoštevajo tega, da so v različnih kulturah dopustne različne stvari.

Še bolj pa je zaskrbljujoče dejstvo, da so na Facebooku za moderiranje vsebin v jezikih z manj govorci očitno kadrovsko podhranjeni – ne vemo, zakaj bi sicer zaradi orkestriranega širjenja sovraštva odstranili angleško radikalno desničarsko skupnost EDL, Noriško kraljestvo in Štajersko vardo pa pustili pri miru ...

Za primer dobre prakse lahko vzamemo Kolorado. Legalizacija rekreacijske uporabe konoplje je od leta 2014 prinesla 180 milijonov dolarjev v davčno blagajno, ustvarjajo se nova delovna mesta, trg privablja turiste. Sprememba zakonodaje ni bistveno vplivala na število kadilcev.

Mi ostajamo med državami, ki rekreativno uživanje marihuane stigmatizirajo, napredujemo pa pri rabi v medicinske namene. Ali pa se tako le zdi? Medicinska raba konoplje ima pravno podlago, Ministrstvo za zdravje je izdalo dovoljenje za raziskave, a tu se je ustavilo. Še vedno smo brez nadaljnjih ukrepov, ki bi omogočili pridelavo in uporabo. Bolniki, ki se  zanašajo na rastlino, pa so prepuščeni črnemu trgu. 

Oteževanje medicinske in prepoved rekreativne rabe se zdita nesmiselna – upoštevajoč nenevarnost same substance, sploh v primerjavi z nekaterimi zdravili ter dovoljenimi drogami, kot sta alkohol in nikotin. Stigma ne sme voditi zakonodajalca, mi pa moramo zahtevati nazaj tudi pravico do užitka!

Industrija čuječnosti nas preko aplikacij, videev in viralnih izzivov prepričuje, da lahko izboljšamo svet, če najprej postopno in znotraj obstoječega sistema popravimo sebe. Uči nas o meditaciji in hvaležnosti, hkrati pa pričakuje, da bo čuječi milenijec še vedno potrošnik, zavezan etiki individualizma in vpet v neoliberalni ekonomski ustroj. Obsesivno poglabljanje vase je tipična poteza narcisistične družbe, ena najuspešnejših preživetvenih taktik kapitalizma pa je redefinicija njegovih kritik v nove tržne niše.

Andy Puddicombe, avtor Headspaca, je morda najbogatejši budistični menih, ki za lepo uporabniško izkušnjo računa brezsramno visoko naročnine. Aplikacija Calm z oglasi targetira vse sorte ljudi; šele nedavno so se recimo odmaknili od Bena Shapira. Povedno je, da jih ni motilo njegovo nenehno udrihanje po okoljevarstvu, kulturni odprtosti in socializmu, pač pa politično nekorektna, a vsebinsko neproblematična izjava, da Hitler kot dojenček ni bil Hitler, ampak samo – dojenček.

V zadnjih dneh v javnosti odmevajo množične odpovedi oziroma grožnje z odpovedmi družinskih zdravnikov po vsej Sloveniji, hkrati pa se v različnih medijih pojavljajo še zapisi, ki tako ali drugače kritizirajo delovanje javnega zdravstvenega sistema pri nas. Za dodaten zaplet je poskrbela tudi nedavna objava pisma, v katerem naj bi predsednik sindikata zdravnikov družinske medicine slednje spodbujal k izstopu iz javnega sektorja. 

Premier Šarec miri, vlada pa z novim zdravstvenim ministrom Šabedrom na čelu že išče rešitve, ki bodo uredile tako področje družinske medicine kot tudi zdravstvo v širšem smislu. 

Vsi se namreč zavedamo, da v slovenskem zdravstvenem sistemu obstajajo težave, ki segajo od preobremenjenosti zdravnikov do sistemske korupcije. Vendar pa rešitev za te ni privatizacija, temveč temeljita reforma, ki bo v središče postavila univerzalno dostopnost zdravstvenih storitev in ne nenehno iskanje dobičkov. Javno zdravstvo je namreč pravica vseh!