Agrument

Na javni tribuni v Primorsko-notranjski regiji 11. februarja je minister za obrambo okrcal nekooperativnost Občine Postojna glede Počka, osrednjega vadišča Slovenske vojske. Toninova interpretacija »zelene obrambe« je namreč diametralno nasprotna od postojnske. MORS s pomočjo NATA aktivnosti tam povečuje, čeprav si Postojnčani že desetletja prizadevajo za ukinitev vadišča. 

Poček je edino evropsko vojaško vadišče nad vitalnim vodnim virom. Ta z vodo oskrbuje 22.000 ljudi. Težke kovine in rakotvorna organska topila lahko ob deževju zaradi razstreliv pronicajo v kraško podzemlje in vodo. Škodljivi prašni delci se širijo tudi po zraku. Ljudje in živali so večino leta podvrženi povečanemu hrupu zaradi naleta letal, streljanja z večjimi kalibri in eksplozij. V prihajajočem marcu bodo mirni le vikendi. Najbližje hiše so le streljaj stran, nekaj sto metrov.

Ker je zemljišče v državni lasti, odgovorni kljub manku uredbe lokalno skupnost držijo za talce. Ekološka bomba pa vmes tiktaka.

Hiperkapitalizem nam vbija v glave, da je vsakdo lahko uspešen, uspeh pa se meri zgolj v obsegu lastnine in številu ničel na bančnem računu. Zahodna tradicija nas uči, da, četudi svoje premoženje zgradimo na plečih drugih, je to nekaj naravnega, saj v naravi uspejo tisti, ki so najmočnejši, najhitrejši in najpametnejši.

A narava ne temelji na neusmiljenem "preživetju najmočnejših", temveč deluje kot povezan sistem. Za primer lahko vzamemo gozd: drevesa med sabo tudi sodelujejo, komunicirajo in delijo vire z uporabo podzemnih omrežij gliv oz. mikoriznih mrež. Na ta način lahko mati drevo deli hrano s svojimi potomci, napadena drevesa pa druge opozarjajo na nevarnost. 

Wood Wide Web nas kot družbo lahko nauči veliko: za dobrobit vseh je najbolje, da se od individualiziranih prizadevanj za uspeh premaknemo h kolektivni solidarnosti, ki ne temelji na materialnih dobrinah. Le na ta način lahko zagotovimo dobrobit tako za ljudi kot za celotne ekosisteme!

Odkar so oblast prevzeli talibani, se Afganistanci soočajo z lakoto in gospodarskim zlomom, poleg tega pa so jim ZDA zamrznile premoženje v vrednosti 7 miljard dolarjev in tako še dodatno otežile življenje. 

Zdaj je Bela hiša z bizarno amoralno potezo izdala izvršni ukaz, da polovico od teh 7 milijard nameni humanitarni pomoči v Afganistanu, drugo polovico pa praktično ukrade in razdeli sorodnikom žrtev napada 9/11. S tem poskušajo po neki logiki kaznovati talibane, toda ta denar pripada Afganistancem, ki ga potrebujejo bolj kot kadarkoli prej. Logika ne zdrži niti teoretično – zakaj bi morali prebivalci plačevati za dejanja ekstremistov –, še manj pa v praksi – nihče od teroristov ni bil iz Afganistana. Denar, ki ga Zahod ponuja kot humanitarno pomoč, pa je drobiž v primerjavi z uničenjem, ki ga je povzročil.

Ta ukaz je kraja, zamaskirana v solidarnost, in kaže dolgoletno kolonialno naravo mednarodne politike, svetu pa sporoča, da je ameriška tragedija večja od afganistanske bolečine. 

Poročilo Amnesty International ugotavlja, da je v mestu New York največ tehnologije za prepoznavanje obrazov v območjih, kjer prevladuje nebelo prebivalstvo. Največ naprednih kamer je postavljenih tam, kjer so Newyorčani pogosteje izpostavljeni rasističnim stop-and-frisk preiskavam. Projekt Decode Surveillance NYC, v katerem je več kot 7000 prostovoljcev analiziralo več kot 45 000 lokacij, je dokazal zlorabo pravic do zasebnosti, združevanja in enakosti. Udeleženec protestov BLM, denimo, ki je v Washington Square Park prišel s podzemno železnico, je bil 100 % časa nadzorovan s strani naprednih kamer, s katerimi na daljavo upravlja NYPD.

Tehnologijo za prepoznavanje obrazov uporabljajo tudi naši organi pregona, a o tem ne vemo veliko. Pozoren sprehajalec lahko opazi, da je sploh prestolnica izdatno video nadzorovana, policija pa pridno snema proteste, čeprav identifikacija ljudi ni upravičen razlog za to. Za začetek se uprimo s podpisom peticije za prepoved rabe te tehnologije.

Pretresla nas je že distopična podoba olimpijskih prizorišč, umeščenih bodisi v zelene gozdove bodisi v industrijske cone, a na debelo zasutih z okoljsko pregrešno dragim umetnim snegom. A morda najboljša ilustracija velikega nesmisla, ki se mu reče vrhunski šport, je dejstvo, da je olimpijsko tekmo v smučanju skorajda preprečil – sneg. 

Ne glede na plemenitost idealov, ki jih zagovarja, je olimpizem le razsvetljensko licemerstvo, ki glorificira naravo in "avtentičnost" njene izkušnje, hkrati pa nad njo zganja nasilje; neposredno na prizoriščih, posredno pa preko ogljičnega odtisa udeleženih športnikov, njihovih spremljevalcev, velepomembnežev in novinarjev.

Človeški problem OI so življenjski in delovni pogoji delavcev, ki v državah organizatorkah gradijo športno infrastrukturo. Problem je odnos oblasti do lokalnega prebivalstva. Problem je premeščanje medijskih žarometov s kritičnih tem na sodobno gladiatorstvo. 

Največji problem pa je, da vsi vse to vemo, a vseeno – gledamo.