Agrument

Avstrijci so se zaradi velikega porasta okužb odločili za splošen lockdown v trajanju 10 dni, ki se začenja danes, z možnostjo podaljšanja še za 10 dni. Po njegovem izteku nameravajo javno življenje sprostiti le za cepljene in prebolevnike (PC pogoj). Šole bodo v tem času ostale odprte. 

V februarju 2022 bodo kot prva država članica EU uvedli obvezno cepljenje na ravni države, kar je zvezni kancler Schallenberg pospremil z besedami: »Treba se je soočiti z dejstvi.« Pred tem so kot prva država EU uvedli lockdown zgolj za necepljene in neprebolele. Samotestiranje šolarjev so v Avstriji uvedli že v prejšnjem šolskem letu brez večjih protestov civilne družbe. 

Naša vlada pa kljub manjši splošni precepljenosti, večjemu številu okužb in smrti na število prebivalcev, pomanjkanju kadra in omejevanju določenih zdravstvenih dejavnosti o zaprtju zaenkrat (še) ne razmišlja. Poleg tega pa županja Semiča nagovarja vodstva šol, da opustijo izvajanje in upoštevanje vseh epidemioloških ukrepov.

Največji onesnaževalci sveta so se z zasebnimi letali končno vrnili s podnebnega vrha v Glasgowu. Voditelji ekonomskih velesil so se le nekaj dni pred podnebnim srečanjem mudili tudi na vrhu skupine G-20 v Rimu. Nekatere delegacije so se samo premaknile iz države, ki ima zaradi onesnaženosti zraka največ smrti v Evropi, v državo, ki ponovno razmišlja o odpiranju rudnikov premoga.

Poleg kvantanja in leporečenja vodilnih svetovnih politikov in obskurnih avtoritarcev, ki s pomočjo svojih kolegov skrbijo za najslabše rezultate v Evropski uniji na področju prilagajanja podnebnim spremembam, je bil podnebni vrh neuspešen. Z besedami gostitelja je bil na srečanju sicer storjen korak naprej, a ta ni v smeri iskanja rešitve, pač pa je usmerjen v prokrastinacijo, kar se tiče blaženja podnebnih sprememb.

S tem vrhom je človeštvo storilo nov korak proti prepadu, saj bodo posledice naših (ne)odločitev čedalje hujše. Spomnimo se na letošnje opozorilno poletje poplav, požarov in ciklonov v Evropi.

Migrantska kriza na poljsko-beloruski meji ni le humanitarna tragedija, ampak dobiva tudi razsežnosti resne politične krize. Evropska unija obtožuje beloruskega predsednika Lukašenka “hibridnega napada”, saj naj bi migrante izkoristil za lastne interese in jim obljubil prost prehod v Evropo. Za vsem skupaj pa najverjetneje stoji strategija ruskega predsednika Putina, ki želi oslabiti evropske nasprotnike.

Četudi je na prvi pogled res videti, da kriza predstavlja težavo za EU, ta "evropsko solidarno" podpira nacionalistično Poljsko – z gradnjo svojega obmejnega zidu bodo začeli že decembra. Vse skupaj torej bolj spomnija na podjetniška pogajanja, saj se lahko Belorusija s pravimi potezami znebi ekonomskih sankcij, ki jih je prejela lansko leto. Tudi EU in Poljska seveda nista nedolžni in ob lastnih interesih hitro pozabita na medsebojne spore.

Kljub obljubam EU o pomoči migrantom so tisoči ljudi, ki so obtičali na mrzli meji, zadnja skrb vseh. Tudi predsedujoče države Svetu EU.

Po drugi svetovni vojni so bili postavljeni temelji današnje Evropske unije; z namenom preprečevanja ponovitve grozot, kot je bil holokavst, je bila ustanovljena nadnacionalna tvorba, sloneča na spoštovanju človekovih pravic in dostojanstva.

Še pred nekaj leti so vse države, ki so se imele za demokratične, upoštevale dolžnost, da zagotavljajo zaščito ljudem, izpostavljenim preganjanju. Pravilo mednarodne zaščite je znotraj EU najprej in najbolj radikalno l. 2018 zavrgla Orbanova Madžarska, z uvedbo t. i. “Stop Soros” zakona, ki prepoveduje pomoč prosilcem za azil, tistim, ki bi tej skupini vendarle pomagali, pa grozi zaporna kazen do enega leta.

EU je včeraj končno obsodila madžarsko kriminalizacijo pomoči priseljencem. V Italiji, kjer že leta kriminalizirajo posadke reševalnih čolnov in ladij, je na sodišču pristal Salvini. Dobre novice, vendar zahodne države potihoma že nekaj časa uvajajo morda manj skrajne, a sorodne politike, usmerjene v omejevanje pravice do azila.

Zahtevi jutrišnjega protesta bosta ukinitev samotestiranja in obveznega nošenja mask v šolah – da bodo otroci lahko "otroci in ne zamorci bolnih umov". Protestniki se bodo družili pod verzijo slogana "za otroke gre" – in kot ni šlo zanje Primcu, za otroke ne bo šlo niti na "protestu za otroke".

Medtem se (srednje- in visoko-)šolniki upirajo spletni izvedbi pouka za tiste, ki ne izpolnjujejo pogoja PCT. Krek žuga, da bi utegnili poučevanje (vsaj na fakultetah) spet prestaviti na splet, kar pa naj bi ogrožalo pravice tistih, ki PCT pogoj izpolnjujejo, a bodo zaradi onih, ki ga ne, prikrajšani za kvaliteto izvedbe. A seveda spet ne gre za otroke.

Vsi opletamo s floskulami o družbenem dobrem, solidarnosti in empatiji, a v resnici vanje kamufliramo lastno korist. Medtem ko gospodarstvo ostaja odprto, je res težko upravičiti, da bi morale univerze na Zoom. A hkrati je v obstoječih epidemioloških razmerah morda še težje upravičiti, da tega vsaj nekatere fakultete ne storijo avtonomno.