Agrument

V zadnjem mesecu je veliko zanimanja vzbudil prvi odprti "umetnointeligentni" model, ki omogoča generiranje slik: Stable Diffusion (SD). Podobni modeli so obstajali že prej, vendar so bili tako ali drugače zaprti. Nismo si jih mogli naložiti na svoj računalnik, njihova raba pa je bila plačljiva ali kako drugače omejena.

Odprtost modela omogoča enostavno uporabo praktično vsem – tako v dobre kot tudi slabe namene. Slike, ki jih ustvari SD, lahko posnemajo avtorski slog in motive, tako da “ustvarijo” avtentično delo brez prisotnosti (ali dovoljenja) avtorja, čigar dela posnemajo.

Vizualne ustvarjalce bomo seveda še vedno potrebovali, vendar se bo vsaj za nekatere poklic zagotovo spremenil. Kot vsako drugo pa bodo tudi to tehnologijo uporabili kriminalci (pomislimo na izsiljevanje z "deep-fake" posnetki). SD nedvomno sproža kopico etičnih in pravnih debat, zagotovo pa bo hiter razvoj tehnologije morala ujeti tudi državna regulacija. Žal ji to pogosto spodleti.

V četrtek se lahko po Sloveniji brezplačno vozimo z vlakom. Po naših železnicah vozijo novi dvonadstropni vlaki, kar pa, je že pred meseci razkril portal Necenzurirano, bolj kot potnikom koristi stranki SDS. Tudi na običajen dan, ko je treba vozovnico plačati, doplačamo pa še rezervacijo sedeža, se nam zlahka zgodi, da ostanemo brez njega, saj vlak, recimo, pride brez našega vagona. Če potujemo mednarodno, bomo povezavo v drugi državi verjetno zamudili, tako da nima smisla plačevati rezervacij za naslednje vlake. Če dežuje, pa je sploh varneje ostati doma.

Naši vlaki, četudi sedimo na najnovejšem, so počasni zaradi dotrajane infrastrukture. Vlak iz Münchna v Berlin 500 kilometrov železnice premaga v 4 urah, mi pa za 300 kilometrov od Kopra do Murske Sobote potrebujemo vsaj 5 ur. Dokler isto razdaljo s postankom za trojanski krof vred zlahka prevozimo v 2 urah manj, od nas pa se pričakuje produktivnost, je spodbujanje rabe javnega prevoza brez vlaganja v infrastrukturo pač cinično.

Čeprav se vodstvo prav trudi zapraviti še zadnjo trohico javnega zaupanja v RTV, ima Dnevnik še vedno ključno vlogo pri konstrukciji domače družbene realnosti. Vsaj toliko, kot poroča o najpomembnejših dogodkih, jih z izpostavljanjem v osrednjem terminu tudi ustvarja. Fenomen kot takšen ali drugačen – dober ali slab, progresiven ali nazadnjaški – uokviri jezik, s katerim je poimenovan.

Ena od tem včerajšnjega Dnevnika so bile prihajajoče predčasne parlamentarne volitve v Italiji. Med razpredanjem o tem, komu kaže najbolje, smo mimogrede slišali, da ima "desna sredina" 11 % višjo podporo kot "levosredinska naveza". Z izrazom "desna sredina" so poimenovali trojček, ki ga vodi (celo po besedah voditeljice) skrajno desna stranka Bratje Italije Giorgie Meloni, sestavljata pa ga še Salvinijeva Liga in Berlusconijeva Naprej, Italija. 

Ne glede na to, ali so v Dnevniku sredino zamaknili povsem na desni rob zaradi površnosti, neznanja ali vmešavanja v novinarsko delo, moramo biti ogorčeni!

Vedno več mest uvaja t. i. pametno javno razsvetljavo, katere namen je izboljšati varnost mest in učinkovitost javne infrastrukture s pomočjo analize velike količine podatkov. Gre za tehnologijo s širokim naborom funkcionalnosti in ciljev, od večanja jakosti svetlobe glede na zaznano gibanje do pošiljanja opozoril policiji in sledenja mimoidočim, če algoritem zazna zločin. 

Čeprav naj bi policija do posnetkov, ki jih zbere pametna ulična svetilka, dostopala le izjemoma v primerih najhujših zločinov, je v San Diegu v času protestov Black Lives Matter v obdobju dveh tednov to storila več kot 35-krat. Iz drugih ameriških mest poročajo, da je tak sistem zaznave zločinov zelo nenatančen – kar algoritem prepozna kot strel, je največkrat le počena zračnica ali zvok udarca. 

Skromna ulična svetilka pa ni samo orodje za večanje policijskega nadzora, ampak tudi dober biznis za tehnološka podjetja. Ta preko javno-zasebnih partnerstev zbirajo ogromne količine podatkov, s katerimi večajo svoj profit.

Ob fiasku v Celju, ko so v bolnišnici zamenjali identiteto dveh pacientov, je odstopilo vodstvo, odstop pa je pripravljen ponuditi tudi zdravstveni minister Bešič Loredan. Da je ob vsej "digitalizaciji" taka napaka mogoča, je resda nepredstavljivo, njene posledice pa tragične, a vendarle gre za nezlonamerno zmoto, ne pa za premišljeno potezo.

V tem trenutku ni jasno, če bo minister uradno ponudil odstop, in, če da, ali ga bo predsednik vlade sprejel. Jasno pa je, da Bešič Loredan odstopa ni ponudil recimo zaradi nezmožnosti preprečitve gradnje zasebne bolnišnice s tako rekoč javnim denarjem. Ali pa zato, ker se kljub zavzemanju za kakovostno javno zdravstvo popoldne sam udinja kot zasebnik. Ali nemara celo zato, ker sta vlada in ministrstvo pozabila na obljubo o ukinitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja.

Če bo tragična napaka v celjski bolnici povod, da na ministrstvu zapiha svež veter, ni samoumevno, da bo na smetišče zgodovine odpihnil tudi klientelistične zasebniške interese!