Agrument

Danes je zadnji dan predčasnih volitev. Udeležba je v prvih dveh dneh skoraj petodstotna – v primerjavi s približno triodstotno v vseh treh dneh predčasnih volitev leta 2018 se zdi to optimističen znak. 

Predstavniška demokracija še zdaleč ni edini možen ali celo najboljši politični sistem. Lahko razmišljamo o tem, kako bi jo spremenili oz. s čim bi jo nadomestili, a zaenkrat neizpodbitno drži: višja, kot je udeležba, bolj legitimen in reprezentativen je volilni rezultat.

Skladno s poznokapitalistično maksimo nenehnega obsedenega stanja oz. doktrine šoka ob vsakih volitvah poslušamo, da so prelomne, a kavelj je v tem, da so res – vsake naslednje še toliko bolj. Neudeležba nezainteresiranih zmernežev in vsisoisti cinikov lahko ne glede na rezultat pri vrhu koristi trenutni garnituri. In če devastacija domače medijske krajine in kadrovski cunami nista dovolj velika klicaja, se v svojo potencialno prihodnost ozrimo čez vzhodno mejo, kjer se je kleptokracija na oblasti že dodobra utrdila.

Brutalen lockdown v Šanghaju? Putin meče kemično orožje na Mariupol? Streljanje na newyorški podzemni? Nas kaj od tega še gane – ali ob prebiranju novic zgolj še skomignemo z rameni, ko srkamo jutranjo kavo?

Na priljubljenosti vztrajno pridobiva Redditov podbralnik r/ABoringDystopia. Leta 2015 je danes pokojni avtor Mark Fisher tako poimenoval Facebook skupino, polno duhamornih slik poznega kapitalizma, ob katerih le sprijaznjeno zavzdihnemo. Danes pa “dolgočasno distopijo” lahko razširimo na apatijo do neenakosti, krivic in tragedij, ki jih vsakodnevno spremljamo. 

Ko sistem stoji na mestu in nas opominja na svojo zaciklanost, je stalna odtujenost pričakovana. “Spektakel” je razvrednoten, nobena izkušnja ni več pristna. Zreducirani smo na pasivne opazovalce, našo pozornost pa korporacije kupujejo in zanjo tekmujejo. Kaj nam torej preostane? Z dolgčasom se soočiti tako, da se upremo “preprostim rešitvam” – in vložimo trud ter sočutje, da košček sveta izboljšamo zase in za sočloveka.

Danes je prvi dan, ko lahko končno predčasno glasujemo. Dan, na katerega nas je veliko čakalo, vse odkar je 27. 1. 2020 s premierskega stolčka odstopil Šarec, a so se poslanci DeSUS-a in SMC-ja oportunistično pobratili z Janšo in čez manj kot dva meseca ustvarili novo koalicijo na petek, trinajstega. Omenjeni stranki sta na tokratnih volitvah komajda še živi in nastopata v kvazi-novi preobleki.

Vlada je v tem času prečila ne zgolj meje spodobnega in dopustnega, ampak tudi ustavnega. Namensko je vnašala razdor med ljudi, medtem pa politično kadrovala, si podrejala institucije in se koruptivno mastila z nečednimi posli. Državni sovražniki smo postali kratkomalo vsi; od nevladnikov, kulturnikov, civilne družbe, medijev in vseh kritičnih glasov, pa do tistih, željnih rogljičkov ali šole.

Glas ljudstva se z ulic in tipkovnic seli na volišča. Če se jih ne udeležimo, nam je očitno vseeno, če nas politika zaničuje in zasmehuje. Zgrabimo priložnost in zaustavimo nadaljnji razkroj pravne države!

Zadnji vikend pred volitvami je na spletu bolj kot v znamenju praznikov minil v znamenju memeficiranih dosežkov SDS. Satirična kreativnost, ki je na družbenih omrežjih zajela vse generacije, je ponovno pokazala, da je ljudstvo sito laži in propagande.

Kljub temu da so na uradnih profilih SDS fenomen sprejeli s kislim nasmeškom in ga v svojem slogu poskusili obrniti sebi v prid, pa so privrženci stranke z množičnimi prijavami dosegli, da je Facebook povezavo do spletnega generatorja in galerije memov označil za spam in jo prepovedal. Avtor pa je bil primoran generator prestaviti.

Memi so spletni grafiti ter so zaradi svoje demokratične narave, ki vsakomur omogoča njihovo ustvarjanje in repliciranje, učinkovito sredstvo za širjenje nekonvencionalnih idej in ljudski upor. A nas tudi ta zgodba, podobno kot tista o prepovedanem memu Joeja Bidna pred ameriškimi volitvami, uči, da internet pod kontrolo spletnih gigantov še zdaleč ni tako svoboden in odprt, kot je morda videti na prvi pogled.

V Združenem kraljestvu je po novem na restavracijskih jedilnikih poleg jedi zapisana tudi njihova kalorična vrednost. Resda gre za poskus spopadanja s prekomerno telesno težo populacije, a poskus je bolj klavrn. Kakšnih konkretnih koristi od kalorij na menijih ne bo: ljudje se bodo ob naročanju 2500 kalorij vredne svinjske potrebuševine počutili še slabše kot zdaj – ali pa jim bo še naprej vseeno. 

Če kaj, poteza razgrinja prevladujočo bedo restavracijskega kuhanja, ki se zanaša na nezdrave sestavine, kot je npr. sladkor. Namesto da bi uvedli vzpodbude za zdravo, lokalno pridelano in sezonsko hrano, krivdo in odgovornost valijo na potrošnika, čigar edina pametna, ne pa vedno izvedljiva izbira je tako – vsakodnevno kuhanje.

Kdor se spomni neuspešne odisejade Jamieja Oliverja, da bi nekaj zdravja vnesel v prehrano šolskih otrok, bo razumel, da bi vsak poskus posega v prehranjevalno kulturo na Otoku naletel na velik odpor, nezadovoljni volilci pa so za oblast očitno večja skrb kot debeli.