Agrument

Nemoč Zahoda, ki je prisiljen od daleč opazovati pokol nad Ukrajinci, je frustrirajoča. Podobno kot naš premier se zato tudi ameriška liberalna javnost navdušuje nad idejo, da bi NATO nad Ukrajino uvedel območje prepovedi preletov. Takšno neposredno soočenje jedrskih velesil bi seveda lahko pomenilo uničenje sveta, a zdi se, kot da je z argumenti v slogu "Putin si ne bo upal sprožiti jedrskega konflikta" vojna histerija popolnoma zaslepila razum.

Tako na liberalni kot na desni strani pa se obenem nadaljuje tudi lov na čarovnice. Vsak, ki si drzne podvomiti v prevladujoč medijski narativ, opozoriti na druge vojne ali pisati o ukrajinskem neonacističnem problemu, je hitro označen za putinista.

Refleksni val militarizacije zajema Evropo in kot kaže, bo odnos do vojne ter oboroževanja ena od osrednjih predvolilnih tem, glede katere ni enoten niti KUL. Stranka Levica tako postaja glas vpijočega v puščavi, ki poziva k umirjanju strasti: več orožja ne pomeni več – ampak manj miru.

Kolektivna moralna panika se je preusmerila s pandemije na vojno v Ukrajini. Poročila se ne začenjajo več s številom okuženih, temveč s stanjem mednarodnih odnosov v Vzhodni Evropi. Četudi manjša izpostavljenost novicam o covidu pripomore k občutku večje varnosti, pa trend okužb ni (več) padajoč. 

Z ukinjanjem omejitev za preprečevanje širjenja virusa, kot so obvezno nošenje mask, pogoj PCT in obvezna karantena, se zdi, da je spet vse po starem. A tako dojemanje trenutne situacije je privilegirano. Osebe s kroničnimi boleznimi in različnimi vrstami telesne oviranosti virus ogroža bolj kot zdrave. Zanje povratek v svet, ki jih ne ščiti več solidarno, ni preprost, predvsem pa jih uokvirja v drugost, kjer njihova življenja niso tako pomembna kot ostala življenja.

Četudi so novice o covidu nadomestile novice o vojni, pa splošno sporočilo – če ga želimo slišati – ostaja enako: nekateri se pač ne morejo pretvarjati, da eden ali druga ne obstajata.

Evropska komisija ne bo sprožila nedavno vzpostavljenega mehanizma pogojevanja, ki bi Madžarski in Poljski odrekel upravičenost do financiranja iz EU proračuna zaradi nespoštovanja vladavine prava. To je bil nujno potreben mejnik, ki ga je EU končno vzpostavila po letih tolerance peščice avtoritarnih voditeljev (tudi tebe gledamo, Janez), ki so se okoriščali s finančnimi sredstvi iz EU ter istočasno po mili volji kršili njeno pravo in osnovna načela.

Evropska komisija je zdaj zaradi vojne in predvsem vloge Poljske zaustavila ta mehanizem. Toda kršitve evropskega prava, napadi na demokracijo in ksenofobija s strani Orbana in poljske stranke PiS se z rusko invazijo niso ustavili. Mehanizem bi morali prilagoditi novi situaciji, a ga ne preprosto zaustaviti.

EU ima pred svojim pragom krvavo vojno, ki jo je zoper demokracijo zakuhal avtokratski režim. Zato je prav zdaj čas, da EU jasno brani svoje vrednote doma in avtokratom znotraj svojih meja, ki vladajo s trdo roko, to zvije na hrbtu. 

Medtem ko Boris Johnson žica Savdijce, da povečajo količine načrpane nafte, Biden poleg njih prosjači še Združene arabske emirate – in celo Venezuelo. Če za trenutek odmislimo politične implikacije tovrstnih potez, ko v poskusu emancipacije od ruskih energentov Zahod pokleka pred Perzijskim zalivom, ta pa ga poleg vsega še ghosta, spregovorimo vsaj o podnebnih.

Panična reakcija nekaterih voditeljev ob višanju cen fosilnih energentov in obetih njihovega pomanjkanja kaže, kako zelo (ne)resno jemljejo nujnost čim hitrejšega prehoda na obnovljive vire energije. Nekoliko drugače ravna npr. Nemčija, ki se je odločila pohitriti implementacijo Zakona o obnovljivih virih energije in bo do leta 2035 v celoti delovala na pogon iz obnovljivih virov.

Seveda je nemogoče čez noč preklopiti s plina in nafte na obnovljive vire, kar države sili v kopičenje rezerv zaradi morebitne prekinitve ruske dobave, a vojna v Ukrajini je razkrila, da so bile tudi obljube o pojutrišnjem narejene s figo v žepu. 

Janševi lakaji kot po tekočem traku prevzemajo vodilne vloge v slovenskih medijih. Jančič na Siolu, Mayer na Planetu, na RTV Slovenija pa Grah Whatmough (ki ga bo morda zamenjal celo Urbanija), Areh, Rebernik, sedaj pa še Pirkovič. Slednji je postal urednik uredništva za nove medije na MMC-ju, pa čeprav so imenovanju nasprotovali tamkajšnji zaposleni.

Kdor nekritično povzema stališča koalicije in nenehno napada opozicijo, vladajočim politikom piše hvalospeve ali pa z vlado celo poslovno sodeluje, ni novinar, kaj šele, da bi smel biti urednik. Je navijač in propagandist, ki bo naredil vse, da njemu ljuba opcija ostane na oblasti, pa če mora pri tem kršiti vse novinarske standarde. 

Tako smo že priča različnim manipulacijam, katerih namen je zlasti pomagati stranki SDS – od cenzure do laži, s katerimi napadajo njene nasprotnike. V naslednjih tednih bo teh zagotovo še več, zato jih moramo prepoznati in se proti njim aktivno boriti. Če ne drugače, pa vsaj z udeležbo na volitvah.