Agrument

Fenomen obujanja serij izpred 15 in več let smo v preteklosti že omenjali, nismo pa se še obregnili ob potezo, ki jih hkrati dela gledljive za woke zoomerje in negledljive za boomerje – njihovo politično korektnost.

Gledalci na plejado raznolikih barv kože, spolnih usmerjenosti in identitet ter zdrsov in zadreg, ki jih spremljajo, reagirajo različno. Nekateri šele ob novih verzijah serij, kot so Seks v mestu, Gossip Girl ali celo L Word, prepoznavajo problematičnost izvirnikov. Spet drugi se nad ironično samonanašalnostjo Mirande Hobbes, call-out kulturo nove Gossip Girl ali razsvetljeno korektnostjo Bette Porter zmrdujejo, češ da hiperkorektnost škodi tako prepričljivosti zgodbe kot komičnemu kot takemu.

Gotovo je pomembno, da se v mainstream televizijski produkciji pojavijo tudi liki, ki vsaj v teoriji omogočajo identifikacijo pripadnikom marginaliziranih skupin, a do realistične – kompleksne, intersekcionalne, neromantizirane – reprezentacije, ki ni le sama sebi namen, je še daleč.

EU ima prepogosto pasivno držo, kadar gre za konflikte pred njenim pragom. Tako, kot je zamižala ob Dodikovih provokacijah, ki bi lahko že tako krhko BiH pahnile na rob nove vojne, ima pasiven odnos tudi do ukrajinsko-ruskega problema.

Evropa si ne more več privoščiti, da bi se izogibala temu konfliktu in prepustila Bidnu, da pred evropskimi vrati sam poskuša preprečiti vojno. Prihodnost Ukrajine ni pomembna le za usodo države ali za merjenje moči med Moskvo in Washingtonom. Predstavlja tudi temelj evropske varnosti. In čeprav EU še ne more skrbeti za svojo varnost, bi morala imeti besedo pri tem.

EU je bila glede Rusije vedno razdeljena. Zahodne članice nasprotujejo prevelikim pritiskom na Moskvo zaradi lastnih gospodarskih interesov, srednjeevropske pa redno preprečujejo konstruktiven dialog med EU in Rusijo. Čas je, da se voditelji začnejo zavedati, da status quo ni rešitev, in začnejo aktivno naslavljati probleme pred svojim pragom, saj je to edino upanje za mir v teh regijah.

Zadnje čase mediji niso naklonjeni britanski monarhiji. Kraljičin sin princ Andrew se je v novicah znašel po tem, ko ga je Virginia Giuffre obtožila, da jo je, takrat še najstnico, leta 2001 posilil. Princ je poskušal pravni postopek v ZDA ustaviti, a mu je zvezni sodnik prižgal zeleno luč. Kraljica se je na situacijo hitro odzvala – odvzela mu je naziv "njegova kraljeva visokost", ostal pa je tudi brez vojaških nazivov.

Tabloide zaposluje tudi kraljičin vnuk, princ Harry, ki je lani skupaj z ženo Meghan Markle zapustil kraljevo družino in se odselil čez lužo. Ob obisku, ki ga načrtuje v Združenem kraljestvu, ga je presenetilo dejstvo, da, odkar ni več varovana oseba, za zagotavljanje varnosti ne more kot zasebne firme najeti kar – državne policije.

Ljudje v kronane glave nekritično investirajo svoj interes in čustva. A namesto da se pogovarjajo o tej ali oni kraljevi aferi, bi morali preizprašati obstoj za javne finance pregrešno dragega prežitka, kot je monarhija.

Ministrstvo za javno upravo je moralo v začetku meseca zaradi varnostnih pomanjkljivosti po enem samem dnevu umakniti aplikacijo za e-naročanje na storitve upravnih enot Ljubljana, Logatec in Litija. Luknje so bile tako hude, da so lahko nepooblaščene osebe brez programerskega znanja pregledovale prijave, brisale termine in dostopale do podatkov naročenih.

Aplikacijo je razvilo podjetje Ortus, ki je bilo na razpisu izbrano kljub opozorilom, da na tem področju nima nikakršnih izkušenj. Tudi zato zadnji v vrsti sumljivih poslov te vlade močno spominja na dobavo hitrih testov podjetja Majbert Pharm; kot smo pri Janševi koaliciji že vajeni, pa odgovornosti za nastalo situacijo ni prevzel nihče.

Z izjemo manjših denarnih kazni za izvajalca podrobnejših preiskav najverjetneje ne bo, zato lahko pri javnih naročilih tudi v prihodnje pričakujemo podobne mahinacije. Ker pa upravne enote sedaj naročajo kar po telefonu, nas zanima, kaj o situaciji poreče čudežni deček digitalizacije Andrijanič?

Prihodnji teden bodo v Italiji predsedniške volitve, na katerih kandidira tudi večkratni nekdanji premier in medijski mogotec Silvio Berlusconi. Leta 2013 je bil pravnomočno obsojen zaradi utaje davkov in dobil prepoved opravljanja javnih funkcij za 6 let. Že leta 2019 se je zmagoslavno vrnil v politiko z izvolitvijo evropskega poslanca. Sodili so mu večkrat, tudi zaradi korupcije v aferi Rubygate.

Dejstvo, da je star 85 let in je predstavljal osrednjo figuro italijanske desnice več kot 20 let, ne zmanjšuje njegovih političnih apetitov. Sedanjemu premierju Mariu Draghiju, glavnemu favoritu za zmago, je Berlusconi zagrozil, da bo Naprej Italija izstopila iz vlade, če Draghi ne bo več premier. V primeru predčasnih volitev se zmaga obeta skrajni desnici.

Berlusconija za predsednika države podpirata tako populistično-desna Liga kot neofašistični Bratje Italije. Stari obrazi z nenasitnimi političnimi apetiti, podrejenimi mediji in korupcijskimi aferami ne pri nas ne drugje niso nič novega.