Agrument

Hrvaška nogometna pravljica se kljub porazu proti Francozom v finalu svetovnega prvenstva ni končala tragično. Vsaj do proslave v čast nogometašem ob njihovi vrnitvi domov.

Na željo igralcev je za "pravo navijaško vzdušje" ob proslavi drugega mesta poskrbel nastop kontroverznega pevca in "domoljuba" Thompsona. Po izvedbi prve pesmi Lijepa li si, ki jo je skupaj z njim prepeval cel trg, je Thompson na željo kapetana Modrića zapel še eno pesem, vendar se je to zgodilo že v izteku prireditve in brez glasbene spremljave. Bolj kot "levoliberalni cenzuri" gre to pripisati dejstvu, da HRT in tonski mojstri niso bili pripravljeni na Thompsonov nastop. Kakorkoli že, “utišanje” pevca je ponudilo iskrico za internetno vojno proti "krivičnosti kvazi liberarnih" medijev, ki cenzurirajo nekoga, čigar edini zločin naj bi bil, da ljubi svojo domovino.

A v resnici niti protestno ugašanje mikrofona ne bi bilo dovolj. Človeku, ki mu je zaradi hujskaštva in odkrite podpore ustaštvu prepovedano nastopanje v nekaterih evropskih državah, je enostavno treba reči ne. Četudi le izpolnjuje glasbene želje kockastih herojev, ki so že od vatrene generacije konca devetdesetih dalje pač hvaležen ekran za projiciranje lažne slike o uspešni Hrvaški.

Gospodarska in demografska rast sta ves čas prikazani kot nekaj pozitivnega. Državi gre bolje, ljudje se zaposlujejo in ekonomija se izboljšuje. Pa vendar napovedi kažejo, da ekonomska rast in navidezna stabilnost ne pomenita nujno tudi boljše prihodnosti, pred ekonomskimi in posledičnimi ekološkimi katastrofami pa nas ne reši niti tehnologija.

V svetu, kjer si prizadevamo za stalno rast in nas podjetništva učijo že navsezgodaj, družba pa fetišizira mlade uspešne podjetnike in 20-letne milijarderje (ki so to predvsem zaradi vnaprej danih pogojev), je za večino “navadnih” milenijcev situacija precej drugačna. V zanki zavedanja, da kapitalizem ne bo rešil ničesar in so potrebne spremembe, živimo navidezno bolj trajnostna življenja, pijemo s slamnatimi slamicami in se borimo z neugodno stanovanjsko problematiko.

Nekakšne (politične) alternativne rešitve se sicer ponekod že kažejo, le upamo pa lahko, da pridejo pravočasno - preden izgubimo še upanje na boljši jutri!

Zaposlenim v trgovini se obetajo boljši časi. Sindikati in delodajalci so sklenili dogovor, ki predvideva znatno zvišanje plač. Nova kolektivna pogodba predvideva višanje najnižjih plač za 10 odstotkov, uvaja pa tudi višji dodatek za nedeljsko delo. Poteza ni nepričakovana. Trgovci so manko kadra v preteklosti že skušali reševati z deregulacijo trgovskega poklica, vendar se zaradi vse bolj živahnega trga dela očitno še vedno soočajo s primanjkljajem delovne sile.

Čeprav tokratni dogovor kaže, da delavci vendarle prevzemajo iniciativo, ne gre mimo dejstva, da kolektivna pogodba ne pokriva vseh delavcev v trgovinah. Dogovor sindikatov in delodajalcev tako npr. nima vpliva na (še vedno) minimalne postavke študentskih delavcev, kar očitno nekateri delodajalci s pridom izkoriščajo za "optimizacijo" stroškov dela. Boj za boljše delovne pogoje vseh trgovcev in trgovk se torej nadaljuje.

O Snagazinu in o komunalnem oportunizmu smo že pisali. Snaga z oglaševanjem izkorišča posamezne ekološke in reciklažne projekte ter pobude socialnega podjetništva (Knjižnica reči, Zavetišče za zavržene rastline, Robin Food), in sicer zato, da bi nas lažje prepričala, da v resnici ne delamo za njih (ter jim za to še plačujemo), ampak za naravo in okolje.

Čeprav si Snaga res prizadeva za trajnostno ureditev družbe, za katero moramo enostavno prenehati trošiti, zmanjšati odpadke in reciklirati, minimalizem in etično potrošništvo ne moreta biti predmet nadzorovanega in sankcioniranega življenjskega sloga, saj lahko v celoti njune zaveze izpolnjujejo le bogatejši.

Jasno pa je, zakaj obstajajo težnje, da bi se ti problemi reševali od spodaj navzgor. Na področju sistema ravnanja z odpadki namreč obstajajo resni problemi, ki presegajo individualno odgovornost. S smetmi je pač tako – vsi se jih otepamo, dokler v njih ne prepoznamo zaklada.