Agrument

Deloma zaradi pandemije, mnogo bolj pa zaradi političnih odločitev in konfliktov, na svetu narašča število ljudi, ki nimajo dostopa do hrane. Najhuje je v Jemnu, kjer lakota uradno še ni razglašena, čeprav se situacija tam slabša že leta; po poročanjih gre za najhujše pomanjkanje hrane v zadnjih desetletjih. 

Razglasitev lakote ne pomeni le dejanske humanitarne katastrofe z vsemi posledicami, ki jih ta prinaša, temveč tudi sramoten spomenik politični motivaciji, ki je to katastrofo povzorčila. Med Trumpovimi političnimi dejanji je zavrženih nešteto, njegova obsedenost s Savdsko Arabijo in njihovim orožjem pa je v zadnjih tednih njegovega mandata humanitarno katastrofo v Jemnu le še poglobila. 

Upravičeno je tako vsa pozornost na novem predsedniku ZDA, domnevno najvplivnejši izvoljeni funkciji na svetu. Obljube in pričakovanja so velika, čaka pa ga tudi popravljanje napak predhodnikov. Vojno v Jemnu je začel Obama, podžigal Trump in čas je, da jo Biden enkrat za vselej zaključi.

S 1. januarjem je Združeno kraljestvo dokončno izstopilo iz Evropske unije, v veljavo pa je stopil sporazum z EU, ki ureja prihodnje odnose in prinaša številne spremembe za ljudi in gospodarstvo. 

Zakonodaja je prizadela predvsem podjetja, ki so morala hitro prilagoditi poslovanje. Zapletena birokracija, zastoji na mejah, pomanjkanje zalog in dodatni stroški pa so le nekatera področja, ki povzročajo preglavice. Posledice bodo čutili tudi posamezniki, saj se med drugim spreminjajo pravila pri prostem pretoku ljudi in študiju v tujini, pa tudi pri tako banalnih opravilih, kot je uživanje sendvičev. 

BDP Združenega kraljestva naj bi bil zaradi brexita za okoli 4 % manjši, negativne učinke pa bo občutila tudi EU. Zato se zdi, da izstop ne prinaša zmagovalcev – Britanci ne bodo občutili večine koristi, ki so jih obljubljali podporniki brexita, v času, ko bi morali spodbujati solidarnost, enotnost in medsebojno sodelovanje, pa bomo vsi še bolj razdvojeni.

Čez vikend se je odvijal smučarski svetovni pokal za ženske, Zlata lisica. Tekmovanje organizirajo že od sredine šestdesetih let, pa tudi poročanje o dogodku in spremljevalni program sta ostala v prejšnjem stoletju.

Komentatorji ženskih tekem velikokrat prej kot o nastopu poročajo o zakonskem stanu, starosti in objavah športnic na družbenih omrežjih. Tudi med spremljanjem Zlate lisice smo se naposlušali neumnosti: ob padcih smo poslušali o "puncah", ki so šibkejše od moških in zato bolj nagnjene k poškodbam, ter o tem, da je zanje ta strmina pretežka. Novinarka se je opravičila, da strokovnega sodelavca programa tika zato, ker se že dolgo poznata, sogovornico, profesionalno smučarko, pa je mirno tikala brez kakršne koli razlage.

Piko na i je na vikend športnega seksizma postavil generalni pokrovitelj Zlate lisice, ki je posvojil seksistično poimenovanje za smučarke in jih oklical za lisičke. Tudi moškim smučarskim skakalcem sicer radi rečemo orli, a o orličih začuda ni govora ...

Še pomnite tvit nepreklicno odstopljenega ministra o nedonošenčkih in konzervativnih babicah? Če bi naključni bralec ali bralka zasledila le vsebino sporočila, bi si brez težav predstavljala, da je veliki mislec zgolj konzervativni irski stric, ki je razum pustil v “zlati sredini” 20. stoletja.

Moderne irske tete in strici preiskujejo grozno in sramotno obdobje državne zgodovine. Irski premier se je opravičil po pretresljivem poročilu preiskovalne komisije, ki je raziskovala visoko smrtnost otrok v državnih in verskih zavodih za neporočene matere med l. 1922 in 1998. Matere in njihovi otroci so bili podvrženi trpinčenju in duševnemu nasilju, v oči pa bode predvsem visoka smrtnost otrok. Skoraj 9 000 otrok, kar predstavlja 15 % vseh otrok v zavodih, je umrlo zaradi grdega ravnanja – zgolj zato, ker so bili “pankrti”.

Žalostno je, da so tisti, ki imajo polna usta besed o dobrobiti otrok in ljubezni do njih, hkrati tudi tisti konzervativni dedki in babice, ki o takih zlorabah molčijo.

Kljub dogovoru EU o pravični distibuciji cepiva proti covidu, se je hitro izkazalo, da si močnejše države lahko zagotovijo večje količine. Nemčija je tako nabavila 30 milijonov doz mimo dogovora, povsem verjetno pa je, da bo tako delovala še katera izmed članic. Kot lahko opazimo, prihaja do sporov že znotraj EU, še slabše scenarije pa si lahko obetajo revnejše države izven Evrope.

Paradoksalno se tako zdi pismo zahvale Pfizerjevga direktorja prostovoljcem v Argentini, Južni Afriki, Braziliji in Turčiji, ki so sodelovali v testiranjih ob razvoju cepiva, ki pa ga sami še nekaj časa ne bodo prejeli. Medtem so ZDA, Kanada in večina članic EU že kupile količine, ki bi zadostovale za večkratno cepljenje.

Ne glede na zagotovila pa problemi še vedno obstajajo na področju produkcije in logistike cepljenja. Kljub temu bomo sami najbrž cepljeni že do konca leta, revnejše države pa bodo po napovedih precepljenost dosegle šele 2024, razkorak med revnimi in bogatimi pa se bo medtem le še povečal.