Agrument

Podnebna kriza ne pušča posledic le na naravi, ampak globoko zaznamuje tudi človeško psiho. S katastrofalnimi sušami, poplavami, hurikani, požari, z dvigovanjem morske gladine in nevihtami izgubljamo okolje, ki nas od vedno obkroža in nam je poznano, obenem pa izginjajo tudi kulturne znamenitosti, pomembni kraji in s tem tudi naša identiteta. 

V nasprotju z nostalgijo – melanholijo, ki jo doživljajo posamezniki, ko so ločeni od ljubljenega doma – je solastalgija opisana kot stiska in občutek anksioznosti, ki nastane zaradi sprememb okolja, velikokrat pa se manifestira v obliki stresa, globoke žalosti in depresije.

Poimenovanje čustev in psiholoških težav, ki jih povzroča podnebna kriza, nam lahko pomaga osvetliti povezavo med našim duševnim stanjem in stanjem naše okolice. Solastalgija kaže, da je naše počutje povezano s stanjem planeta. Z izgubo naravnih habitatov tako ne bomo izgubili "le" biotske raznovrstnosti in naravnega ravnovesja, temveč tudi razum.

Elon Musk, novi lastnik Twitterja, "upa, da bodo vsi njegovi kritiki ostali" na tej platformi, saj da verjame v svobodo govora. O tem, kako se vsebina tega koncepta spreminja glede na ideologijo, smo že pisali, pa tudi o tem, da danes žezlo svobode govora vihtijo predvsem konzervativci, medtem ko so njeni tradicionalni zavezniki, liberalci, previdnejši. Vsekakor je Muskova ideja "politične nevtralnosti" Twitterja, s katero naj bi ta pridobil javno zaupanje, vprašljiva: enakomerno jeziti radikalno desnico in radikalno levico. Ne vemo še, če bo dovoljeno jeziti tudi njega.

Twitter, ki med popularnimi družbenimi omrežji predstavlja najbolj zavržen prostor žaljenja in sovražnega govora, bo očitno postal še bolj razdvojen. Če bodo npr. spodbujali vsebine, ki sprožajo močne čustvene odzive, bo sovraštvo še bolj v ospredju. Je pa Muskov nakup Twitterja, še posebej vsled njegovih arogantnih izpadov, odlična priložnost za migracijo na odprtokodne platforme.

Zakon določa, da imajo državljani Slovenije s stalnim prebivališčem v tujini in tisti, ki so v času volitev v tujini in svojo namero pravočasno sporočijo, pravico glasovati po pošti. Glasovnica mora biti predana na pošto najkasneje do 19. ure na dan volitev, do Slovenije pa mora prispeti v osmih dneh. 

Kot je zdaj že znano, so bile letošnje volitve po pošti iz tujine velik fiasko. 32 000 glasovnic je bilo poslanih volivcem manj kot 5 delovnih dni pred volitvami, zato jih je veliko pošto prejelo šele po 24. aprilu, nekateri pa jo celo še vedno “čakajo”. 

Pojasnjevanje direktorja DVK, da je šlo za malomarnost ene zaposlene in prelaganje odgovornosti na pošto ni v uteho volivcem, ki so ostali brez volilne pravice in na razpolago nimajo jasnih pravnih sredstev. Predvsem mora Vučko prenehati z minimiziranjem problema in opraviti temeljito preiskavo ponavljajočih se nepravilnosti. Naj ga spomnimo, da je zagotoviti možnost izrabe volilne pravice vsem državljanom dobesedno njegova služba.

Medtem ko doma čakamo obrise nove vlade in sestop sedanje, se lahko, zadovoljni vsaj zato, ker so minule volitve prinesle visoko udeležbo, aktiviramo tudi kot evropski državljani. Še vedno je namreč v okviru Evropske državljanske pobude aktivna peticija #StopTradeWithSettlements, ki od držav članic zahteva prenehanje trgovanja z nelegalno naseljenimi oz. zasedenimi območji širom sveta. Peticiji se kot organizacija pridružujemo tudi na našem inštitutu.

Čeprav EU nasprotuje aneksaciji in nelegalne naselbine razume kot oviro miru in stabilnosti po svetu, pa vseeno dovoljuje trgovanje z njimi. Državljanska pobuda kliče k prepovedi vseh tistih oblik trgovanja, ki služijo državi agresorki, ne pa vseh oblik trgovanja na nelegalno zasedenih območjih, saj podpira pravično trgovino s prvotnimi prebivalci teh območij. Najbolj očiten primer, ki bi ga naslovila nova evropska zakonodaja, je palestinsko ozemlje, ki ga protipravno zaseda Izrael, a nova zakonodaja bi zajela npr. tudi Zahodno Saharo.

Stanje na slovenskem nepremičninskem in najemnem trgu je katastrofalno, številni lastniki pa zato brez posledic grobo izkoriščajo najemnice in najemnike. Kljub temu vlada v odhodu v svojem mandatu ni izpolnila niti ene od treh obljub s področja stanovanjske politike, roko na srce pa za izboljšanje situacije že desetletja pred tem ni bilo storjeno nič.

Razen nekaterih izjem tudi programi strank, ki so kandidirale na tokratnih volitvah, stanovanjsko krizo naslavljajo s precej neambicioznimi ukrepi, kar pomeni, da večji del slovenske politike očitno ne razume stisk, v katerih so se znašli mnogi. Zato bomo morali tudi v prihajajočem mandatu vztrajno zahtevati konkretne rešitve, kot so na primer gradnja novih stanovanj, regulacija višine najemnin in omejitev samovolje najemodajalcev.

Pravi učinek bomo lahko dosegli le z gradnjo kolektivne moči najemnic in najemnikov. Začnemo lahko s samoorganiziranjem v najemniške sindikate ali pa z bojem za vzpostavitev stanovanjskih zadrug.