Agrument

Ponekod suše in požari, drugje poplave in orkani. Pa taljenje ledu, naraščanje gladine morja, izumiranje živalskih vrst, porast smrtonosnih bolezni, pomanjkanje hrane in še bi lahko naštevali. Vse to so posledice podnebne krize, ki se kažejo po celem svetu – tudi pri nas.

Stanje lahko izboljšajo le sistemske spremembe. A kaj, ko kapital v želji po nenehni rasti še vedno nebrzdano uničuje okolje in posega po javnem, odločevalci pa zaradi takšnih in drugačnih razlogov o rešitvah bolj kot ne le razpravljajo. Kljub številnim predvolilnim obljubam je pri obravnavanju okoljskih in drugih perečih družbenih vprašanj, kot so stanovanjska kriza, delavske pravice in javno zdravstvo, precej medla tudi naša vlada.

Zato se jutri pridružimo mladim na podnebnem štrajku in zahtevajmo, da politiki prenehajo z leporečenjem in pasivnostjo. Skrajni čas je za sprejem konkretnih ukrepov, ki bodo ljudem zagotovile dostojno življenje znotraj naravnih omejitev planeta!

Poleg očitnega – trpinčenja in ubijanja živali – izdelava krzna, volne in usnja škodi tudi okolju, prispeva k podnebni krizi ter uničuje in onesnažuje okolje in vodne vire. Zagovarjanje "naravnosti" teh materialov izgubi veljavo v trenutku, ko krzno ali koža ni več na živali; ko slednjo odrejo, njeno kožo in/ali dlako obdelajo s kemikalijami, ki preprečijo, da bi se v omari potrošnikov enostavno, kot pritiče naravnim materialom – razkrojila. 

Problem pa nista le krzno in usnje, pač pa tudi volna, pri izdelavi katere žival sicer ne umre. Ovcam brez človeške intervencije plašč raste le toliko, kolikor je potrebno za zaščito pred elementi. Poleg okoljskih težav, ki jih prinaša živinoreja, pa je pridelava volne sporna tudi z vidika pretirane rabe pesticidov. 

Evropska državljanska pobuda “Za Evropo brez krzna” sicer EU poziva le k prepovedi krzna in krznarskih farm, a gre za korak v pravo smer. Podpišimo jo!

Ob zaključku kulturnoprazničnega tedna najprej nujen obrat fokusa. S Prešernovih nagrajenk in nagrajencev, proslave ob kulturnem prazniku in Svetlane Makarovič; s konkretnih imen ga prestavimo na pretežno moški spol nagrajenk_cev, s stoječih ovacij na dejstvo, da je nagrajenka prekarka, samozaposlena v kulturi, do katere se je država desetletja obnašala izrazito mačehovsko, z razprav o primernosti pesničine geste pa na dejstvo, da je Prešernov nagrajenec še vedno tudi spolni nasilnež.

Po obratu pa še paralaksa. Pogled na kulturo s strani namreč odpira mnoga vprašanja tudi onkraj življenjskih pogojev za ustvarjanje ali umetniške vrednosti del te_ga ali one_ga posameznice_ka. Vprašanja, ki se nanašajo na avtorske pravice, odprti dostop in pravično rabo, morda niso materialna v svoji pojavnosti, kljub temu pa odgovori nanje temeljno določajo tudi materialne pogoje umetniškega ustvarjanja. 

Naj za trenutek odloži delo in skrbi draga Pravna mreža, ki te dni praznuje svoj drugi rojstni dan. 

Želimo ti, da bi v naslednjih dveh letih še naprej pomagala vsem, ki te bodo potrebovali (in da to ne bo novih skoraj 1700 ljudi), razširila svojo mrežo pravniških pisarn in strokovnjakov_inj z novimi 70 člani_cami, še naprej z budnim očesom opazovala, čuvala in branila protestnice_ke ter spisala še kak zakon.

Želimo ti, da bi tvoj dober zgled in prizadevnost prepoznali financerji, da bi poleg prostovoljskega zagona sodelujočih posameznikov_ic in organizacij ter donacij ljudi lahko v prihodnosti delovala tudi na umirjen pogon stabilnega financiranja. Da bi tvojo odličnost poleg Evropskega parlamenta in Mesta žensk nagradil in se za tvoja prizadevanja zahvalil tudi državni establišment. Da bi v naših institucijah, na naših ulicah in v naših glavah le zavladalo – pravo.

Ponosni, da si malo tudi naš otrok, vabimo svoje bralke_ce, da te ob jubileju počastijo z donacijo!

Mediji te dni pogosto poročajo o pomanjkanju delovne sile, s katerim se soočajo številne panoge v Sloveniji. Težave naj bi imeli v zdravstvu, šolstvu, gostinstvu, gradbeništvu in drugod. Delodajalci in njihove interesne organizacije vzroke za nastalo situacijo iščejo v številnih dejavnikih, kot ob vsaki krizi pa na pomoč kličejo državo – prav tisto, ki jim je tako odveč, vsakič ko je govora o zaščiti delavcev.

Kapitalisti se radi sklicujejo na prosti trg, a njegove logike ne zmorejo preslikati na trg dela. Nihče od njih očitno ne razmišlja, da bi zaposlene privabil z višjimi plačami ali boljšimi delovnimi pogoji, ki so ponekod zares katastrofalni. To je še bolj nenavadno v luči visokih prihodkov, s katerimi se lahko med drugim pohvalijo gradbena podjetja ali zdravstveni domovi.

Delavci imajo vedno manj koristi od svojega dela in dobičkov, ki jih to prinaša. Dokler jih vodstva podjetij ne bodo ustrezno plačevala, nagrajevala in motivirala, bodo boljše pogoje pač iskali drugje, na trgu.