Agrument

Ni treba dolgo iskati, da najdemo "zavedne kristjane", ki svojo ideologijo izkoriščajo za najrazličnejše oblike diskriminacij, od seksizma do ksenofobije in rasizma. Vprašajte Tonina, kdo so "pravi" begunci, ali pa slovensko vlado, kaj Ukrajince ločuje od prebivalcev Bližnjega vzhoda, ki ravno tako zapuščajo domove, da si rešijo življenje?

A če smo njihovih nazadnjaških mnenj že vajeni, bolj razburja odločitev novinarjev POP TV, ki so pretekli teden o vlogi žensk v športu in družbi spraševali slovenske krščanske fanatike, med katerimi sta se znašla celo dva gimnazijska profesorja. Odgovori so bili podobni tistim, ki bi jih lahko slišali v srednjem veku – ženske naj ostanejo doma, rojevajo in vzgajajo otroke, saj je vsaka njihova zaposlitev izven doma izrojena. 

Tako izjave iz prvega kot drugega primera lahko označimo za sovražni govor. Kot take spadajo na smetišče zgodovine in nikakor ne v osrednje slovenske medije ali stališča neke države, avtorji pa bi morali zanje tudi odgovarjati.

Podpiramo in se udeležujemo shoda za mir, ki bo danes ob 17. uri na Trgu republike v Ljubljani. Obsojamo rusko agresijo in izražamo solidarnost s prebivalci Ukrajine, katerih eksistenca je dobesedno čez noč ogrožena. Pridružujemo se pozivom k takojšnji prekinitvi ognja in umiku ruske vojske z ukrajinskega ozemlja ter zahtevamo, da se odgovorni usedejo za pogajalsko mizo in spor rešijo diplomatsko.

Vojna nikoli ni v interesu ljudi, vedno le v interesu oblastniških, političnih in ekonomskih struktur, ki zadovoljujejo sadistične tendence v resničnostni obliki monopolija ali pa si manejo roke zaradi ekonomskih "priložnosti", ki jih ponujajo izredne razmere. Vojno dobičkarstvo obstaja v mnogoterih oblikah; od najbolj surovo vulgarnih, kot je npr. preprodaja orožja, do bolj sofisticiranih, kot je grajenje lastnega kulta osebnosti preko provociranja in prilivanja olja na ogenj. Kot vemo, nekaj iz zgodovine in nekaj iz sedanjosti, šefu naše vlade ni tuje nič od naštetega.

Politiki so za svoje delo zelo dobro plačani, a omejeni mandati in pohlep jih lahko vodijo v moralno sporne ali celo nelegalne posle. Legalna možnost za večji zaslužek se skriva na delniškem trgu, saj se lahko politiki okoristijo na račun informacij, ki javnosti in ostalim investitorjem še niso znane.

Tako je minister za okolje in prostor Andrej Vizjak lani izkoristil liberalizacijo cen goriva; pol leta pred tem je kupil delnice Petrola po rekordno nizkih cenah. Dandanes njegov donos znaša približno 80 %, kar je bistveno več od donosa borznega indeksa.

V ZDA zato po pritisku javnosti razmišljajo o prepovedi trgovanja z delnicami za politike, saj njihov donos izrazito presega povprečnega. Spomnimo se tudi primera senatorja, ki je v začetku leta 2020 prodal delnice, preden so negativne novice o COVID-19 povzročile manjši borzni zlom.

Ali menite, da bi politikom morali prepovedati trgovanje z delnicami ali omejiti vlaganje v samo delniške indekse in posledično zmanjšati možnost korupcije?

Na severu Argentine je v preteklih dneh izbruhnilo večje število požarov, ki so opustošili skoraj desetino pokrajine Corrientes. Gre za izjemno razsežne požare. Zgolj za primerjavo: požgano območje predstavlja četrtino slovenskega ozemlja.

Seveda pa požari v Argentini niso nobena izjema, saj smo lani poleti beležili obsežne požare v ZDA in Sredozemlju. Ampak zaradi podnebnih sprememb in neodgovornega ravnanja z zemljo, bo količina velikih požarov le še naraščala. V prihodnjih desetletjih je moč pričakovati za tretjino več obsežnih požarov.

Glavni katalizator teh je človeško ravnanje. Na požarno varnost lahko najbolje vplivamo z odgovornim upravljanjem zemlje in preventivnim ravnanjem. V kolikor ne spremenimo svojega vedenja, je zgolj vprašanje časa, kdaj se bodo tovrstni požari pojavili tudi pri nas. Na srečo lahko z odgovornim ravnanjem preprečimo marsikatero katastrofo. Preventiva in preprečevanje sta tako naši najboljši zaveznici v boju proti okoljski apokalipsi.

Oglaševalska tehnologija je glavni poslovni model digitalnega gospodarstva, ključen vir njene globalne dobavne verige pa je zbiranje podatkov s piškotki in drugimi sledilnimi tehnologijami. Zanimanje za (ne)etične vidike spletnega nadzora se vse od Snowdnovih razkritij veča in številne države so sprejele zakonodajo, ki ga bodisi omejuje bodisi jasneje opredeljuje. 

A tehnologije sledenja niso odgovorne le za agresivno izkoriščanje naših podatkov, temveč tudi za ogljični odtis, ki ob tem nastaja. Ta pa ni zanemarljiv – nedavna raziskava, v kateri so bili s pomočjo superračunalnika prvič izmerjeni ogljični stroški ekosistema sledilnih piškotkov, ugotavlja, da je milijon največjih spletnih mest odgovoren za 11.442 ton emisij CO2 mesečno.

Brez privolitve v namestitev piškotkov je naš dostop do večine vsebin na spletu drastično omejen. In če je naša izbira v resnici v rokah podjetja, ki ima v lasti spletno stran, naj to nosi tudi breme (okoljske) odgovornosti – in plačuje račun za elektriko.