Agrument

Mediji te dni pogosto poročajo o pomanjkanju delovne sile, s katerim se soočajo številne panoge v Sloveniji. Težave naj bi imeli v zdravstvu, šolstvu, gostinstvu, gradbeništvu in drugod. Delodajalci in njihove interesne organizacije vzroke za nastalo situacijo iščejo v številnih dejavnikih, kot ob vsaki krizi pa na pomoč kličejo državo – prav tisto, ki jim je tako odveč, vsakič ko je govora o zaščiti delavcev.

Kapitalisti se radi sklicujejo na prosti trg, a njegove logike ne zmorejo preslikati na trg dela. Nihče od njih očitno ne razmišlja, da bi zaposlene privabil z višjimi plačami ali boljšimi delovnimi pogoji, ki so ponekod zares katastrofalni. To je še bolj nenavadno v luči visokih prihodkov, s katerimi se lahko med drugim pohvalijo gradbena podjetja ali zdravstveni domovi.

Delavci imajo vedno manj koristi od svojega dela in dobičkov, ki jih to prinaša. Dokler jih vodstva podjetij ne bodo ustrezno plačevala, nagrajevala in motivirala, bodo boljše pogoje pač iskali drugje, na trgu.

Na področju okoljske politike je še veliko manevrskega prostora za izboljšave. Namesto iskanja okolju prijaznih obnovljivih energetskih virov raje iščemo poceni možnosti, ki dodatno bremenijo že tako onesnaženo okolje. V Italiji, kjer okoljevarstvene organizacije iščejo ravnovesje med čistejšo energijo in vplivom na videz pokrajine, se je razkol glede iskanja ustreznih rešitev nedavno le še poglobil. Načrtom za izgradnjo novih vetrnih elektrarn pa nasprotujejo predvsem domačini.

Vseeno pa nas tovrstni diskurz ne sme preslepiti, saj kot družba vendarle večinsko razumemo, da se moramo zoperstaviti podnebnim spremembam. Ne smemo nasedati umetno ustvarjenim in poglobljenim konfliktom ter verjeti, da ukrepi, v katere verjamemo sami, v družbi nimajo večinske podpore. Lep primer ustvarjanja konflikta, kjer ga ni, je bila včerajšnja Tarča. Imamo uradna priporočila glede uživanja mesa in vsi se strinjamo, da bi bil velik korak (tako za okolje kot za naše zdravje) že to, da bi jih upoštevali. 

Jeseni je v ZDA zaokrožil trend, ki je spodbudil natakarice k nošenju kitk za višje napitnine – pretežno od starejših moških in ob spremljavi obscenih pripomb. Za družbo, ki hiperseksualizira mladost, ni čudno, da nagrajuje ženske, ko izgledajo mlajše. Za ženske, ki so vsakodnevno postavljene pred izbiro med telesno in finančno varnostjo, pa je to pogosto vprašanje preživetja.

Od Barbik in lutk Bratz, bikinijev za deklice in fetiša "seksi šolarka" do pritiska nad ženskami po depilaciji, gladki koži in barvanju sivih las – naša družba ima velik problem s seksualizacijo otrok, predvsem deklic. Ta korenini globoko v seksizmu naše družbe, ki mlade, naivne in ubogljive ženske vidi kot hiperseksualne, saj stereotip o ženstvenosti kot šibki in otročji spodkopava njihove sposobnosti, da kot odrasle osebe prevzamejo pomembne vloge v družbi.

Da se ženskam ne bi bilo več treba odločati med dehumanizacijo in ekonomsko nestabilnostjo, bo tako za začetek treba moški pogled usmeriti stran od – otrok. 

V življenju gradimo odnose z različnimi ljudmi – družino, prijatelji, partnerji, sodelavci. Nekateri odnosi se okrepijo, drugi zbledijo. V času odraščanja največ časa preživimo z (razširjeno) družino in prijatelji. Starejši ko smo, več smo doma, s partnerji in otroki ali sami s seboj. 

Velik del odraslega življenja preživimo tudi s sodelavci. Zato je pomembno, da je naše delovno okolje prijazno in spodbudno ter da vlagamo v kakovostne odnose. Zdravi odnosi nas ohranjajo pri zdravi pameti.

Zdi se, da je na družbenih omrežjih neskončno morje nergačev in pametnjakovičev. Vsakdo vtika nos, kamor ni treba, vsakdo je strokovnjak za vse; od pluženja, športa, javnega sektorja do politike. A odgovor sitnim nergačem ne sme biti brezbrižnost. 

Na krivice se je treba odzivati, za sočloveka nam mora biti mar. Pametovanje in sarkazem nadomestimo z empatijo, vzemimo si čas zase in za svoje bližnje. Prenehajmo z doomscrollanjem in raje pokličimo babico, očeta, najboljšo prijateljico.

Včeraj se je (spet) pripetil prometni kolaps, ko smo na zasneženih cestah podirali številne neslavne rekorde in se, ujeti v pločevini, razburjali zaradi zamud. 

V Jugoslaviji so državljani svoje znanje in veščine za ukrepanje ob nesrečah preverjali in krepili z akcijami, ki so potekale pod sloganom Nič nas ne sme presenetiti. A zdi se, da nas je odmik od nekdanje skupne države stal tudi splošne pripravljenosti: preseneti nas vsako sneženje. Policija šele po številnih zdrsih tovornih vozil prične z izločanjem tovornjakov iz prometa, vozila za pluženje in posip cest pa svojega dela zaradi dolgih kolon niti ne morejo opraviti.

Seveda drži, da je Slovenija tranzitna država, ki jo vsak dan prečka množica tovornih vozil, pa tudi, da danes večino nakupov opravimo preko spleta, a je skrajno nedopustno, da policija skrbi za varnost predvsem tako, da voznike nagovarja, naj ostanejo doma, če njihova pot ni nujna, ter se jezi na tiste, ki si tega ne morejo privoščiti.