Agrument

Medtem, ko se v Hongkongu že skoraj 6 mesecev odvijajo protesti proti kitajski nadvladi, ne smemo pozabiti, da predsednik Xi Jinping že dolgo poskuša z različnimi prijemi (tudi z vplivanjem na medije in izobraževalne sisteme) povečati globalni vpliv svoje države.

Leta 2000, ko je Kitajska vstopila v WTO, je ameriški predsednik Clinton napovedal, da bo odprto trgovanje približalo Kitajsko zahodnim vrednotam. Izkazalo se je, da razkorak med "Zahodom" in "Vzhodom" sploh ni tako velik: najpomembnejša "zahodna vrednota" je kapitalizem, na katerem sloni neizprosni ekonomski sistem te "komunistične" velesile. 

Kitajska danes bolj kot z neposredno politiko na svet vpliva s trgovino in ekonomskimi povezavami. To lahko opazimo tudi v zabavni industriji. Dostop do milijarde potrošnikov prepriča prenekaterega založnika, da posluje v skladu s pravili, ki jih je postavila kitajska oblast – od filmov in video iger do stripov ter aplikacij, nič ni varno pred dolgo roko Jinpingove cenzure.

Da smo sredi podnebne krize, ni nič novega. V začetku novembra je 11 000 znanstvenikov opozorilo, da bodo klimatske spremembe povzročile nepredstavljivo trpljenje, pred nekaj dnevi pa je celo Jeremy Clarkson priznal, da globalno segrevanje obstaja. No, in včeraj je Evropski parlament sprejel resolucijo o razglasitvi podnebnih in okoljskih izrednih razmer. Razglasitev krize je simbolična in bo povzročila spremembe le, če bo vodila k takojšnjim in odločnim ukrepom!

Pri nas razglasitev podnebne krize še čakamo. Takšna politična zaveza bi pomenila pomemben vzvod pritiska na mizerno državno politiko glede podnebnih sprememb. Ne pozabimo, da je Evropska podnebna fundacija osnutek nacionalnega energetsko-podnebnega načrta ocenila kot najslabši (!) v EU.

Podnebna kriza nam grozi kljub ignorantski politiki in lastnemu zatiskanju oči. Doslej nas je manj kot 10 000 podpisalo poziv vladi, da podnebne spremembe prepozna kot nacionalno krizo. Odpri oči, prispevaj svoj podpis tudi ti!

Ne le v ZDA, tudi pri nas upada število brezposelnih oseb. In ne le v ZDA, tudi pri nas se politika trka po prsih s tem dejstvom. ZDA so dosegle najnižo točko brezposelnosti v zadnjih 70 letih, mi pa smo se vrnili v čas tik pred krizo, torej dobrih deset let v preteklost, in se bližamo najnižji stopnji brezposelnosti v kratki zgodovini države, tj. 4,1 %.

Imeti delo je seveda pomembno, a vseeno je potrebno storiti korak naprej. Ne smemo pristati na golo preživetje; prizadevati si je treba za spremembe ekonomskega sistema v smeri, da bomo lahko opravljali izpolnjujoče, konstruktivno in družbi koristno delo, zanj pa prejemali pošteno plačilo. Jebeš šiht, če je ta ponižujoč, minimalno plačan in pogosto škodljiv za zdravje. Ponavadi smo na seznam bolezni Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) pozorni, kadar se ta skrajša, kot se je recimo lani na račun transseksualizma, a pozor – od letos ta uradno prepoznava katastrofalne učinke sindroma izgorelosti na delovnem mestu.

V redki pozitivni potezi je ameriški predsednik Trump v zakon podpisal akt proti mučenju živali, ki se lahko kaznuje z do sedmimi leti zapora. Nova zakonodaja ne bo vplivala na klavce, lovce in ribarje.

Tudi Slovencem je jasno, da je zakonska opredelitev živali kompleksna, ko gre za utemeljevanje psa na našem kavču in pujsa (s kognitivnimi sposobnostmi, podobnimi psu) na našem krožniku. Kot kaže ameriški primer, se še bolj zaplete pri mučenju tega istega pujsa v klavnici ali zunaj nje.

Odločitev slovenske vlade, da živali (v nasprotju z Lizbonsko pogodbo in znanstvenim konsenzom) opredeli kot živa, ne pa tudi čuteča bitja, naslavlja ravno zgornje razlike. Prepoznati jih kot čuteče, bi – kot je ogorčeno javnost na Facebooku potolažil tudi Miro Cerar – sprožilo različne posledice. Preprosteje: težko bi jih pravno priznali kot čuteče in jih obenem tudi jedli.

Zgodovina marginalizacije uči, da tudi zakonodaja ni vse. Najprej šteje predvsem, ali bomo v Drugem "čutečnost" prepoznali – sami. 

V Sloveniji se v postopkih javnih naročil porabi okoli 5 milijard evrov, torej približno polovica državnega proračuna. S sistemom javnega naročanja bi morala država zagotoviti gospodarno in učinkovito porabo javnih sredstev, žal pa so pri nas ti posli pogosto leglo nepravilnosti in korupcije.

Zaradi visokih zneskov največje tveganje predstavljata infrastruktura in zdravstvo. Samo v zadnjem času so odmevale zlorabe pri naročanju projektov na Darsu in zdravil v Lekarniški zbornici Slovenije, zapleta pa se tudi pri gradnji drugega tira in karavanškega predora. To so le največja javna naročila, ki potekajo pod budnim očesom javnosti, nepravilnosti pri razpisih manjših vrednosti pa običajno ostanejo skrite.

Zavlačevanje, preplačevanje in goljufanje ne glede na količino sredstev pomenijo krajo davkoplačevalskega denarja. Korenite spremembe na področju javnih naročil so nujne in zdi se, da je rešitev v večji transparentnosti javnih institucij ter zunanjem nadzoru nad izvajanjem projektov.