Agrument

Oglaševanje je ena od največjih svetovnih industrij, v kateri se vsako leto obrne več sto milijard evrov. Ostra konkurenca podjetja sili v iskanje novih poti do kupcev, pri tem pa jih zavira omejeno število možnih oglaševalskih platform.

Ena od potencianih alternativ se skriva na nebu. Strošek oglasa, ki bi ga na nebu prikazali s pomočjo satelitov, naj bi znašal približno 65 milijonov dolarjev, oglaševalec pa bi imel od kampanje več kot 100 milijonov dolarjev dobička.

Še cenejša in realnejša možnost bi bila uporaba tehnologije brezpilotnih letalnikov, s katerimi je že zdaj mogoče na nebu prikazati neverjetne prizore.

Seveda pa se poraja vprašanje, kako dolgo in kako trmasto bi se tovrstnemu posegu v naravo upirali zakonodajalci. Če se nam res obeta ta distopična verzija poznokapitalistične prihodnosti, jo moramo po najboljših močeh poskusiti preprečiti. Medtem pa se poslužimo nasveta, ki smo se ga naposlušali v zadnjih letih; uživajmo (v relativno neonesnaženem nebu), dokler lahko.

Obdobje ob koncu leta številni izkoristijo za oddih od vsakodnevnih obveznosti in se odpravijo "na lepše", ob tem pa pogosto posežejo po prevoznih sredstvih, ki neproporcionalno onesnažujejo naš planet.

Nekateri se v svoji nadutosti in privilegirani zaslepljenosti niti ne zavedajo, da bi lahko z javnim prevozom prispeli na cilj celo hitreje kot z zasebnim letalom. Pri čemer pa vsak let proizvede enako količino ogljičnih izpustov kot povprečen človek v letu ali dveh.

V nekaterih državah so se zato že pojavile pobude za omejitev uporabe ali celo odpravo zasebnih letal. Skrajno sprevržno je, da bogataši na lastno pest in na škodo vseh v ozračje izpuščajo tako velike količine toplogrednih plinov ter poglabljajo podnebno krizo. 

Prepoved uporabe zasebnih letal bi morala biti ena prvih potez vsake družbe, ki misli resno, ko reče, da želi zmanjšati ogljični odtis. Za bolj trajnosten transport vseh nas, slehernikov, pa so seveda še posebej nujne investicije v javni prevoz.

Če se ob rastočem številu veganskih izdelkov v trgovinah, brezmesnih restavracij in frendov veganov tudi sam_a poigravaš z mislijo o presedlanju na rastlinsko prehrano – bodisi za zdravje, živali ali planet –  ni boljše priložnosti za začetek, kot je teden, ki prihaja.

Z novim letom namreč hkrati vstopamo v Veganuary, že deseti veganski januar zapored, ki se je v 2014 začel s pozivom britanske neprofitne organizacije k 31-dnevnemu veganskemu izzivu. Skozi leta je zrasel v razširjeno tradicijo rastočega gibanja, ki je samo lani pritegnila k sodelovanju več kot 620 000 ljudi iz več kot 200 držav.

Pri nas veganski izziv organizira Slovensko vegansko društvo, poleg dnevne doze receptov na mejl pa nudi tudi mrežo mentorjev za pomoč pri ustreznem dnevnem vnosu beljakovin. Z obilico podpore tako ni boljšega načina, da se prešvercaš čez novoletne zaobljube po liniji najmanjšega odpora, podpreš svojo telovadno rutino še s tisto na krožniku, sproti pa rešiš še kravo ali dve. Pa dober tek!

V teh dneh prebiramo povzetke leta, s seznamov najboljših albumov, filmov in knjig shranjujemo zanimive naslove ter se nostalgično obračamo nazaj v iztekajoče se leto. Obenem pa se, ohrabreni z dejstvom, da smo bolj ali manj uspešno preživeli božični večer v družbi najbližjih, že oziramo tudi onkraj silvestrske noči.

V novem letu nas čakajo skrbi, da bomo postali žrtve katastrofičnega kapitalizma, da nas bo zeblo in bomo lačni, ker po žitnici in oljnici Evrope padajo Putinove bombe. Trepetamo, da nas bodo kot posledice klimatske krize zadele katastrofe, kot so vremenske ujme in naravne nesreče. Skrbi nas, kaj bo z ostalinami janšizma, pa tudi, v kaj točno bo mutiral golobizem ter kdaj bo spet počilo v naši bližnji okolici. 

Kljub vsemu naštetemu pa se naše novoletne zaobljube tičejo le nas samih: telovadili bomo in prenehali s kajenjem. A ker so plod zunanjega (kapitalističnega) pritiska, redko uspejo. V 2023 se zato raje za dobro vseh zavežimo solidarnosti in aktivnemu državljanstvu!

December je čas obdarovanj. Bradati možje prinašajo darila pridnim otrokom – pa tudi porednim in razvajenim. Te običajno obiščejo vsi trije, manj verjetno pa je, da darila dobijo tudi otroci iz ranljivih družin, saj dobri možje otrokovo pridnost pogojujejo predvsem z dohodki staršev in sorodnikov.

December je čas druženja z najbližjimi. A količina preživetega časa z družino ni nujno pogojena s količino ljubezni in predanosti, temveč z vrsto zaposlitve in službenimi obveznostmi. Trgovkam in gostincem je prosti čas luksuz, saj delajo petke in svetke. Za njihovo vrsto dela je značilna visoka intenzivnost, ki nenehno obremenjuje njihovo zdravje. Med mladimi prodajalkami na primer poročajo o porastu spontanih splavov.

December je čas voščil, zato sebi in drugim voščimo zdravja, prijaznosti, dostojanstva ter potrpežljivosti. In ne pozabimo modrih besed vodje pro bono ambulante Vide Drame Orožim, da je življenje borba; zato ga je treba "tudi prijeti za vrat in ga malo zaviti".