Agrument

Čeprav se vodstvo prav trudi zapraviti še zadnjo trohico javnega zaupanja v RTV, ima Dnevnik še vedno ključno vlogo pri konstrukciji domače družbene realnosti. Vsaj toliko, kot poroča o najpomembnejših dogodkih, jih z izpostavljanjem v osrednjem terminu tudi ustvarja. Fenomen kot takšen ali drugačen – dober ali slab, progresiven ali nazadnjaški – uokviri jezik, s katerim je poimenovan.

Ena od tem včerajšnjega Dnevnika so bile prihajajoče predčasne parlamentarne volitve v Italiji. Med razpredanjem o tem, komu kaže najbolje, smo mimogrede slišali, da ima "desna sredina" 11 % višjo podporo kot "levosredinska naveza". Z izrazom "desna sredina" so poimenovali trojček, ki ga vodi (celo po besedah voditeljice) skrajno desna stranka Bratje Italije Giorgie Meloni, sestavljata pa ga še Salvinijeva Liga in Berlusconijeva Naprej, Italija. 

Ne glede na to, ali so v Dnevniku sredino zamaknili povsem na desni rob zaradi površnosti, neznanja ali vmešavanja v novinarsko delo, moramo biti ogorčeni!

Vedno več mest uvaja t. i. pametno javno razsvetljavo, katere namen je izboljšati varnost mest in učinkovitost javne infrastrukture s pomočjo analize velike količine podatkov. Gre za tehnologijo s širokim naborom funkcionalnosti in ciljev, od večanja jakosti svetlobe glede na zaznano gibanje do pošiljanja opozoril policiji in sledenja mimoidočim, če algoritem zazna zločin. 

Čeprav naj bi policija do posnetkov, ki jih zbere pametna ulična svetilka, dostopala le izjemoma v primerih najhujših zločinov, je v San Diegu v času protestov Black Lives Matter v obdobju dveh tednov to storila več kot 35-krat. Iz drugih ameriških mest poročajo, da je tak sistem zaznave zločinov zelo nenatančen – kar algoritem prepozna kot strel, je največkrat le počena zračnica ali zvok udarca. 

Skromna ulična svetilka pa ni samo orodje za večanje policijskega nadzora, ampak tudi dober biznis za tehnološka podjetja. Ta preko javno-zasebnih partnerstev zbirajo ogromne količine podatkov, s katerimi večajo svoj profit.

Ob fiasku v Celju, ko so v bolnišnici zamenjali identiteto dveh pacientov, je odstopilo vodstvo, odstop pa je pripravljen ponuditi tudi zdravstveni minister Bešič Loredan. Da je ob vsej "digitalizaciji" taka napaka mogoča, je resda nepredstavljivo, njene posledice pa tragične, a vendarle gre za nezlonamerno zmoto, ne pa za premišljeno potezo.

V tem trenutku ni jasno, če bo minister uradno ponudil odstop, in, če da, ali ga bo predsednik vlade sprejel. Jasno pa je, da Bešič Loredan odstopa ni ponudil recimo zaradi nezmožnosti preprečitve gradnje zasebne bolnišnice s tako rekoč javnim denarjem. Ali pa zato, ker se kljub zavzemanju za kakovostno javno zdravstvo popoldne sam udinja kot zasebnik. Ali nemara celo zato, ker sta vlada in ministrstvo pozabila na obljubo o ukinitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja.

Če bo tragična napaka v celjski bolnici povod, da na ministrstvu zapiha svež veter, ni samoumevno, da bo na smetišče zgodovine odpihnil tudi klientelistične zasebniške interese!

Na začetku pandemije so se pogovori vrteli okoli vprašanja, ali že poznamo koga, ki je prebolel covid-19. Zanikovalci virusa so dejstvo, da niso poznali (še) nikogar takega, uporabljali za utrjevanje svojih prepričanj, vsi pa smo opazovali, kako se število znancev, ki so že bili okuženi, počasi, a vztrajno povečuje. Danes pogovori zvenijo drugače: ali sploh še poznamo koga, ki ni bil okužen?

Za poimenovanje te redke vrste se v divjini uporablja skovanka "novid". Ugibanja o tem, kako se določen del populacije virusu že tako dolgo uspešno izogiba, se gibljejo od posmehljivih do bolj znanstvenih razlag: bodisi imajo ti ljudje dolgočasna življenja, so odgovorni ali privilegirani, znanstveniki pa raziskujejo tudi imunost.

Tudi če je kaj resnice v zadnjem, večini novid-arjev lahko pripišemo to, da so previdni. Namesto da se torej norčujemo iz njihovih domnevno suhoparnih družabnih življenj, jih pred zimo, ki jo bomo po vsej verjetnosti preživeli brez večjih omejitev, raje vzemimo za zgled.

Smrt kraljice Elizabete II. je spodbudila valove pietetnih in občudujočih sporočil, na drugi strani pa obsodbe kraljice kot simbola britanske monarhije, ki je med svojo kolonialno preteklostjo zakrivila marsikateri zločin zoper človeštvo, kot so npr. množični poboji staroselcev in suženjstvo.

Elizabeta II. je postala kraljica leta 1952, ko so svetovnim velesilam vladali "očaki" Stalin, Mao in Truman, Združenemu kraljestvu pa Churchill. V letih svojega vladanja je postala svetovna ikona, njen sin Charles oziroma Karel III. pa bo v vlogi kralja nadaljeval "superiornost" krvne linije Windsorskih. Podpora monarhiji v ZK ni še nikoli padla pod 60 %, čeprav je recimo samo lani kraljeva družina davkoplačevalce stala več kot 86 milijonov funtov.

Tudi drugod ni veliko bolje, saj globalna koncentracija bogastva in moči ostaja v rokah plutokracije. Medtem ko velika večina ljudi čuti posledice podnebne in energetske krize, si drugi dajejo dnevno likati vezalke.