Agrument

Zadnje čase mediji niso naklonjeni britanski monarhiji. Kraljičin sin princ Andrew se je v novicah znašel po tem, ko ga je Virginia Giuffre obtožila, da jo je, takrat še najstnico, leta 2001 posilil. Princ je poskušal pravni postopek v ZDA ustaviti, a mu je zvezni sodnik prižgal zeleno luč. Kraljica se je na situacijo hitro odzvala – odvzela mu je naziv "njegova kraljeva visokost", ostal pa je tudi brez vojaških nazivov.

Tabloide zaposluje tudi kraljičin vnuk, princ Harry, ki je lani skupaj z ženo Meghan Markle zapustil kraljevo družino in se odselil čez lužo. Ob obisku, ki ga načrtuje v Združenem kraljestvu, ga je presenetilo dejstvo, da, odkar ni več varovana oseba, za zagotavljanje varnosti ne more kot zasebne firme najeti kar – državne policije.

Ljudje v kronane glave nekritično investirajo svoj interes in čustva. A namesto da se pogovarjajo o tej ali oni kraljevi aferi, bi morali preizprašati obstoj za javne finance pregrešno dragega prežitka, kot je monarhija.

Ministrstvo za javno upravo je moralo v začetku meseca zaradi varnostnih pomanjkljivosti po enem samem dnevu umakniti aplikacijo za e-naročanje na storitve upravnih enot Ljubljana, Logatec in Litija. Luknje so bile tako hude, da so lahko nepooblaščene osebe brez programerskega znanja pregledovale prijave, brisale termine in dostopale do podatkov naročenih.

Aplikacijo je razvilo podjetje Ortus, ki je bilo na razpisu izbrano kljub opozorilom, da na tem področju nima nikakršnih izkušenj. Tudi zato zadnji v vrsti sumljivih poslov te vlade močno spominja na dobavo hitrih testov podjetja Majbert Pharm; kot smo pri Janševi koaliciji že vajeni, pa odgovornosti za nastalo situacijo ni prevzel nihče.

Z izjemo manjših denarnih kazni za izvajalca podrobnejših preiskav najverjetneje ne bo, zato lahko pri javnih naročilih tudi v prihodnje pričakujemo podobne mahinacije. Ker pa upravne enote sedaj naročajo kar po telefonu, nas zanima, kaj o situaciji poreče čudežni deček digitalizacije Andrijanič?

Prihodnji teden bodo v Italiji predsedniške volitve, na katerih kandidira tudi večkratni nekdanji premier in medijski mogotec Silvio Berlusconi. Leta 2013 je bil pravnomočno obsojen zaradi utaje davkov in dobil prepoved opravljanja javnih funkcij za 6 let. Že leta 2019 se je zmagoslavno vrnil v politiko z izvolitvijo evropskega poslanca. Sodili so mu večkrat, tudi zaradi korupcije v aferi Rubygate.

Dejstvo, da je star 85 let in je predstavljal osrednjo figuro italijanske desnice več kot 20 let, ne zmanjšuje njegovih političnih apetitov. Sedanjemu premierju Mariu Draghiju, glavnemu favoritu za zmago, je Berlusconi zagrozil, da bo Naprej Italija izstopila iz vlade, če Draghi ne bo več premier. V primeru predčasnih volitev se zmaga obeta skrajni desnici.

Berlusconija za predsednika države podpirata tako populistično-desna Liga kot neofašistični Bratje Italije. Stari obrazi z nenasitnimi političnimi apetiti, podrejenimi mediji in korupcijskimi aferami ne pri nas ne drugje niso nič novega.

Pred dobrimi tridesetimi leti je razpadla Sovjetska zveza, sledila je znana krilatica o koncu zgodovine, a ta v svojo enačbo ni vključila imperialista Putina.

Slednji namreč že od leta 1999, ko je zavladal Rusiji, nenehno stremi k vnovični obuditvi ekonomske in geopolitične vloge države. Ponovno gradnjo ruskega imperija je pričel z mehko močjo, kar se kaže predvsem v prirejanju ogromnih športnih dogodkov, na primer olimpijskih iger v Sočiju in nogometnega svetovnega prvenstva.

Od ukrajinske fronte dalje pa Putinova Rusija svojo moč čedalje bolj krepi z oboroževanjem. Ruska vojska je nazadnje intervenirala v Kazahstanu, pred tem pa so ruske sile pomagale v Gorskem Karabahu. Putin je tudi – kolegu Lukašenku – pomagal zatreti upor v Belorusiji.

Rusija se znova obnaša ekspanzionistično ter skuša v največji meri in za vsako ceno uveljaviti svoje interese. Predvsem ZDA in zvezi Nato tovrstni manevri niso povšeči, saj se tako oži njihovo polje vpliva in zaslužka.

Minilo je eno leto od napada na Kapitol, ko so podporniki takratnega predsednika Trumpa na silo vdrli v kongresno stavbo in jo zasedli, da bi preprečili štetje glasov predsedniških volitev in potrditev Bidnove zmage.

Trump (ki je že pred volitvami trdil, da rezultatov ob porazu ne bo sprejel) in njegovi podporniki leto dni po incidentu brez kakršnih koli dokazov še kar vztrajajo, da so bile volitve ukradene, na plan pa prihajajo tudi načrti, kako so hoteli (in bodo ponovno poskusili) spremeniti zmagovalca volitev.

Medtem ko se desničarji v strahu pred izgubo podpore Trumpovega kulta opravičujejo, ko se preveč oddaljijo od njegove verzije zgodbe, pa opozorila o zdrsu v avtokracijo prihajajo od zunaj in znotraj. ZDA so bile celo dodane na seznam demokracij, ki nazadujejo, kar ni dober videz za državo, ki se ima za zgled na tem področju.

Ob vsem tem ne gre pozabiti, da se na tem seznamu nahaja tudi Slovenija in da je bil Janša prvi državnik, ki je Trumpa razglasil za zmagovalca.