Agrument

Greenpeace je januarja zagnal kampanjo, ki kliče k zaščiti Arktičnega oceana na območju Weddellovega morja. Ideja, ki je sicer zrasla na evropskem zelniku, predvideva nastanek 1,8 milijona kvadratnih kilometrov velikega rezervata, kar petkratno površino Nemčije. S to potezo bi na tem območju prepovedali ribolov in posledično zaščitili mnoge živalske vrste.

Rezervat je logični naslednik zaščite "zemeljske" Antarktike, ki se je zgodila v 80. letih prejšnjega stoletja ter lanske zaščite Rossovega morja, njegove posledice pa bi bile lahko daljnosežne. Ne le, da bi se s tem ohranila biodiverziteta, obnavljanje ribjih vrst bi s sabo prineslo tudi več hrane za ljudi kot tudi za živali, hkrati bi bil to tudi prvi korak v ustvarjanju mreže zaščitenih morskih območij, s katero bi se lahko uspešno zoperstavili klimatskim spremembam in industrijskemu izkoriščanju morskega ekosistema.

Oktobra bodo članice Komisije za Antarktiko, katere del je tudi EU, odločale o nastanku rezervata. Povejmo jim, da nam je mar!

S tem terminom Freud imenuje seksualno organizacijo posameznika, čigar libidinalni razvoj se je z največ izkušenega udobja zadržal v analni fazi. 

Gre za to, da je bilo posameznikovo ugodje v socializaciji telesne funkcije odvajanja v kar najmanjši meri podvrženo principu, ki uravnava zunanji svet, principu realnosti. Za posameznika, ki ga obvladuje analna erotika, je značilen modus uživanja, ki ga generira kopičenje in iz tega izhajajoče pričakovanje sprostitve. Ustvarja sposobnost odloga zadovoljstva, dokler niso izpolnjeni vsi pogoji uživanja. 

Tako vedenje zaznamo npr. gledanju TV serij na mah, šele ko je na voljo cela sezona, zaznamo pa ga tudi v sodobnem potrošništvu. To namreč temelji prav na ključni premisi t.i. analnega karakterja, in sicer skoposti. S kupovanjem na obroke, kredite, kupone, bonuse in kartice zvestobe smo iz trošenja ustvarili užitek šparanja. Danes sploh ne kupimo nič, če nam nakupa ne predstavijo kot načina, na katerega smo nekaj prihranili.

Zdi se, da z vse podrobnejšo analizo delovanja naših teles vzpodbujamo negativno razumevanje realnosti naših življenj v svetu. A tudi strah, da bo porast skepse glede obstoja svobodne volje pripeljal do razpada morale, ni utemeljen: dosedanje raziskave so vprašljive.

S pregledom trenutnih prepričanj na to temo lahko dosežemo sklep, kjer ostane volk sit in koza cela: da so na biološkem nivoju naši odzivi na dražljaje določeni, vseeno pa imamo v praksi v vsaki situaciji številne možnosti, med katerimi lahko izbiramo glede na kulturni nabor legitimnega. A kot vselej obstaja možnost, da je tudi to le konstrukt, ki nam pomaga, da se glede lastnega obstoja bolje počutimo.

VPN-ji delujejo tako, da tvojo napravo prisilijo v povezavo z njihovim strežnikom, preden te od tam povežejo s spletnim mestom, ki ga želiš obiskati. Ker je promet kriptiran, se lahko na ta način uporabniki "skrijejo" tako pred spletnimi mesti, ki jih obiskujejo, kot tudi pred avtoritarnimi režimi. 

Facebook je leta 2013 kupil izraelskega VPN ponudnika Onavo - seveda ne, da bi komurkoli nudil zasebnost, temveč zato, da z vseobsegajočimi podatki o internetni rabi VPN uporabnikov vohuni za svojo konkurenco. Takrat poteza nikogar ni preveč razjezila - leta 2013 se Facebooka pač še ni bilo treba tako bati. 

Techcrunch je v torek opazil, da 5 let kasneje Facebook na Onavo stavi bolj, kot si je kdorkoli upal predstavljati: iOS uporabnikom v meniju po novem ponuja funkcijo "Protect", ki pelje naravnost v spletno trgovino - do inštalacije vohunskega VPN-ja.

Ker smo bili leta 2013 tiho, ko so to počeli potihem, je leta 2018 možno, da jim tako brezsramen "push" Onava sploh pade na pamet. Bo zdaj končno kdo udaril po mizi?

Družbena omrežja nam omogočajo, da lahko ves čas spremljamo življenja naših bližnjih (in ne-tako-bližnjih), tudi sami pa smo pripravljeni deliti vse več informacij o tem, kaj počnemo in kje se nahajamo. Kljub temu da si ogledujemo nove znance ali profile bivših ter si skozi družbena omrežja ustvarjamo sliko o človeku, pa je meja med nedolžnim sledenjem in dejanskim zalezovanjem manjša, kot si najbrž predstavljamo.

Če smo vedno bolj sproščeni ob misli, da nas spremljajo vladne organizacije in se naši podatki prodajajo v oglaševalske namene, je večini še vedno neprijetno, da do naših objav lahko dostopajo tudi popolni neznanci. Četudi težko krivimo družbena omrežja za veliko rast spletnega zalezovanja, pa so ta to normalizirala, skozi popularno kulturo pa celo do neke mere romantizirala.

V zadnjih letih tako vidimo pomemben vpliv družbenih omrežij na vse vidike naših življenj, tehnološki velikani pa bodo poleg vse bolj dovršenih produktov morali ponuditi tudi rešitve in prevzeti odgovornost za svoje temnejše plati.