Agrument

Botanični vrt Univerze v Ljubljani se ta mesec v medijih pojavlja že drugič. Če je šlo najprej za zaskrbljujoče novice o ogrožanju zbirke sredozemskih rastlin zaradi rušenja rastlinjaka, v katerem so prezimovale, je bilo ta teden izpostavljeno sodelovanje v simpatični akciji v okviru Evropskega tedna mobilnosti. Gre za ozelenitev nadstrešnic treh avtobusnih postaj. Po majski akciji Pokosili bomo, ko se bodo čebele najedle se tako MOL spet loteva čebelam, še bolj pa kameram prijaznega projekta.

Medtem se protagonist akcije, Botanični vrt, ki je letos praznoval 210. obletnico obstoja, trudi poiskati rešitev za prezimovanje rastlin. Institucija se spopada s kadrovskimi in finančnimi težavami, epidemija koronavirusa pa je zdesetkala prostovoljce in študente, ki so jo pomagali držati pokonci. Za Botanični vrt kot del javne univerze seveda ni odgovorna MOL, bi mu pa zaradi velikega pomena za mesto lahko izdatneje pomagala tudi, če ga ne dobi v svoje kremplje, kar sicer poskuša že dolgo.

London: več kot desetkrat gosteje poseljen od drugih regij in še do sredine aprila z najvišjo stopnjo Covid-19 smrti v Angliji. Danes obvladuje bolezen bolje kot številni drugi kraji z ostrejšimi ukrepi. Razlog za to morda tiči v (ne)aktivnosti Londončanov, ki še vedno upoštevajo pomladni lockdown in delajo od doma – ker lahko.

Odstotek delovnih mest v financah, zavarovalništvu, IT sektorju in komuniciranju – službah, ki se jih lažje opravlja na daljavo – je v Londonu skoraj dvakrat večji kot v celotnem Združenem kraljestvu. Nasprotno pa velja za SZ Anglije z bolj razširjeno proizvodnjo, trgovino in socialno in zdravstveno dejavnostjo, ki ima najvišjo stopnjo okužb. 

Covid-19 nazorno kaže, kako lahko poklic vpliva na stopnjo smrtnosti. (Regionalne) neenakosti v delovnih mestih, plačah in možnostih življenjskega sloga so del družbenih in ekonomskih procesov, zaradi katerih so nekateri ljudje bolj ogroženi od drugih. Prvi korak do dolgoročnega zdravja (družbe) tako ostaja pravičnejše gospodarstvo.

Brez zraka ni življenja, a tudi z onesnaženim zrakom je težko živeti. Požari, ki te dni vihrajo na zahodu ZDA, ne uničujejo le narave in domov, temveč prispevajo tudi k povečani onesnaženosti zraka – celo na 3000 km oddaljenih Havajih. S širjenjem onesnaženja se veča obolelost za respiratornimi boleznimi. V požarnih območjih je tako število obolelih in umrlih zaradi Covid-19 že v porastu. 

Onesnaženje ogroža vse nas, še posebej in najprej pa prizadene najbolj šibke v družbi. Tako imajo okoljski faktorji večje negativne posledice na tiste, ki živijo v revščini, kar je prejšnji teden potrdila tudi Evropska agencija za okolje, obenem pa disproporcionalno prizadenejo manjšine.

Med korona krizo smo ugotovili, da lahko kot posamezniki kolektivno vplivamo na kvaliteto ozračja, ki se žal že vrača v stare tirnice. Jasno je, da takšno individualno delovanje ni dovolj, potrebujemo namreč mnogo bolj pogumno nacionalno in mednarodno okoljsko politiko. Če ne zaradi posledic na 99 %, naj politike skrbi vsaj lastno zdravje!

Pretekli teden smo v Sloveniji doživeli nove rekorde v številu dnevno okuženih s koronavirusom. Čaka nas dolga in naporna zima, vendar lahko z nekaj sodelovanja drastično zmanjšamo število težje okuženih. Zaenkrat razen skafandra ali popolne karantene ni načina, kako bi se sami lahko skrili pred virusom. Na srečo pa obstajajo orodja, s katerimi lahko zaščitimo drug drugega.

Vestno pranje rok, vzdrževanje medsebojne razdalje (več je bolje), redno prezračevanje prostorov, predvsem pa pravilna uporaba zaščitne maske so nizka cena za varnost vseh nas. Okužbe namreč ne ogrožajo le okuženih z virusom, temveč tudi vse druge bolnike, ki bodo lahko kmalu začasno ostali brez zdravniške pomoči.

Res je, maska ni prijetna, lahko poslabša herpes in iz ust nam velikokrat (malo) smrdi. Še manj prijetno je poslušati pridige o tem, kako bi morali nositi maske. Seveda je ne moremo nositi ves čas, vendar pa z vsako minuto, ki jo v javnosti preživimo zakriti, rešujemo življenja.

V Sloveniji pod pragom revščine živi 45 000 otrok, kar pomeni, da v revni družini odrašča vsak 8. otrok. SDS-ova evroposlanka Romana Tomc teh otrok nikoli ni videla prosjačiti po ulicah in zato ne verjame, da zares obstajajo. Njena izjava, ki zanika problem revščine, prostovoljce pa obtožuje "teatra", je precej dober odsev odnosa vladajoče SDS do najšibkejših.  

Vzroke za revščino najdemo v političnih prioritetah, odločitvah zakonodajalcev ter neuravnoteženem vlaganju v socialne storitve. Ker ne živimo v svetu enakih možnosti, bi morala biti naloga socialne države ekonomske razlike pri otrocih zabrisati ali zmanjšati. A prioritete naše vlade so pač drugje – v uničevanju in podrejanju medijev ali pa denimo v vlaganju 780 milijonov € v NATO. O odpravi revščine med najbolj ranljivimi jih še nismo slišali govoriti. 

V Sloveniji deluje mnogo organizacij, ki revščine sicer ne odpravljajo, zagotovo pa vsaj deloma blažijo njene posledice. V projektu Botrstvo trenutno na botra čaka 180 otrok.