Agrument

Koronavirus je skoraj izginil iz medijev, a WHO svari, da pandemije še ni konec, saj bodo sprostitve ukrepov in rekordna turistična sezona vodile v nove epidemične valove. V številnih državah se že soočajo z eksponentno rastjo okužb, tudi pri nas.

Najbolj na udaru bodo tiste države, ki se zaradi soočanja z visoko inflacijo in energetske krize relativno slabo pripravljajo na nove valove. Gospodarstva se soočajo s pomanjkanjem delovne sile, ki se zaradi posledic dolgotrajnega kovida še povečuje. V letalski industriji so v zadnjih letih množično odpuščali zaposlene, ki jih zdaj ne uspejo nadomestiti. 

Priporočila za poživitvene odmerke, nošenje mask in manj množičnih druženj so redka in tiha – tudi pri nas: nova vlada namesto neumnih restrikcij, s katerimi je pandemijo "reševala" prejšnja, ponuja nič manj neumne sprostitve.

Po dveh letih omejitev in frustracij vse kaže, da smo se kot družba tiho odločili, da ignoriramo kovid in upamo, da bo ta slej kot prej tudi ignoriral nas.

Da na Šrilanki poteka ljudska vstaja proti koruptivni politični eliti, ki jo pooseblja dinastija Rajapaksa, ni posebna novica. Poročila o izrednih razmerah ter politični in ekonomski krizi nas spremljajo že več mesecev.

Predsednik Gotabaya Rajapaksa, brat nekdanjega predsednika in "heroja" Mahinde Rajapakse, je medtem zapustil državo. Svoje razumevanje demokracije je prikazal z imenovanjem predsednika vlade Wickremesingheja za vršilca dolžnosti predsednika države. Vodja stranke z enim poslancem v 225-članskem parlamentu, ki je, mimogrede, tudi finančni minister, obrambni minister in minister za tehnologijo, je postal novi kralj.

Take rabote predstavljajo glavni povod za bes državljanov. Ti zahtevajo dostojno življenje brez električnih mrkov, dolgih vrst za gorivo in finančnih skrbi, pa tudi menjavo vodilnih politikov, ki zlorabljajo državo zadnji dve desetletji. Z napovedjo protestov in zahtevami po odstopu obeh predsednikov so se oglasili tudi sindikati. Eden od njiju se je že odzval.

Evropska komisija je zaradi razmer na področju medijev v Sloveniji, predvsem zaradi težav pri financiranju STA v preteklosti, "začela razmišljati" o pripravi zakonodaje za zaščito medijskega prostora in stabilizacijo delovanja (predvsem javnih) medijev. V poročilu EK Sloveniji priporoča krepitev neodvisnega vodenja in uredniške neodvisnosti. 

Pri nas medtem vlada, kot izpostavlja Sindikat novinarjev, “gasi požar”. V prizadevanjih za depolitizacijo javnega servisa je v parlamentarni obravnavi predlog novele zakona o RTV, s katerim bi vodenje, upravljanje in nadzor zavoda prevzel enotni svet RTV s sedemnajstimi člani, nikogar od njih pa ne bi imenoval državni zbor. 

Javni medij je ključen za preživetje demokratične družbe, ker družba za svoje delovanje potrebuje javno dostopna dejstva. V trenutni dobi dezinformacij je zato še posebej pomembno, da se o zaščiti načel svobode tiska in javnega medija kot varuha javnega interesa končno “začne razmišljati” kot o prioriteti.  

Vse bolj jasno postaja, da je ideja mentalnega zdravja v današnjem svetu precej sprevržena. Da se razumemo – duševne bolezni so resnične, trditi karkoli drugega pa nevarno. A vendar je družbeni narativ osebne odgovornosti za lastno dobro počutje strašljiv. “Zdrav” je le tisti, ki kljub družbenim in službenim pritiskom obdrži nasmeh na obrazu še takrat, ko njegovo mikrookolje in širši svet razpadata. Diagnoze so vse pogostejše, pretirano predpisovanje psihiatričnih zdravil tudi – krivda pa ostaja na posameznikovi "šibkosti".

In kako se na to odziva peščica, ki ji je v interesu vzdrževati tak svet? Precej cinično, seveda. Rastoče področje psihoterapije vidi kot priložnost za vlaganje – in s tem za dobiček še na drugi strani enačbe. Hej, če smo nevrodivergentni prav na način, ki sistemu ustreza, se lahko naše možnosti za zaposlitev celo izboljšajo! Zato se vsakič, ko delodajalci “skrbijo” za mentalno dobrobit zaposlenih, spomnimo, katero težavo pravzaprav rešujejo – in komu v korist.

Ameriški republikanski zakonodajalci so letos predlagali že preko 300 zakonov proti LGBTIQ+ skupnosti, od katerih jih pribl. 130 napada pravice transspolnih oseb. Regresivna homofobna patriarhalna ideologija, ki navdihuje dežurne nestrpneže, dobiva krila marsikje po svetu. Spravljajo se na vse, ki naj bi kazili tradicionalno podobo družine in družbe.

V Sloveniji jim je 8. julija ustavno sodišče malce pristriglo peruti, ko je odpravilo diskriminacijo glede na spolno usmerjenost para pri možnosti sklenitve zakonske zveze in uvrstitve na seznam za posvojitev otrok. V Sloveniji je parov, ki si želijo posvojiti otroka, vsaj 10-krat več kot otrok, ki bi jih lahko posvojili. O ustrezni izbiri posvojiteljev bosta še naprej odločala CSD in sodišče.

Lani je partnersko zvezo sklenilo 58 istospolno usmerjenih parov, kar bi predstavljalo 1 % porok. Cerkvena vrata jim bodo verjetno do nadaljnjega ostala zaprta, čas pa bi bil, da se za vse odpre vsaj pot do oploditve z biomedicinsko pomočjo.