Agrument

Odkar so oblast prevzeli talibani, se Afganistanci soočajo z lakoto in gospodarskim zlomom, poleg tega pa so jim ZDA zamrznile premoženje v vrednosti 7 miljard dolarjev in tako še dodatno otežile življenje. 

Zdaj je Bela hiša z bizarno amoralno potezo izdala izvršni ukaz, da polovico od teh 7 milijard nameni humanitarni pomoči v Afganistanu, drugo polovico pa praktično ukrade in razdeli sorodnikom žrtev napada 9/11. S tem poskušajo po neki logiki kaznovati talibane, toda ta denar pripada Afganistancem, ki ga potrebujejo bolj kot kadarkoli prej. Logika ne zdrži niti teoretično – zakaj bi morali prebivalci plačevati za dejanja ekstremistov –, še manj pa v praksi – nihče od teroristov ni bil iz Afganistana. Denar, ki ga Zahod ponuja kot humanitarno pomoč, pa je drobiž v primerjavi z uničenjem, ki ga je povzročil.

Ta ukaz je kraja, zamaskirana v solidarnost, in kaže dolgoletno kolonialno naravo mednarodne politike, svetu pa sporoča, da je ameriška tragedija večja od afganistanske bolečine. 

Poročilo Amnesty International ugotavlja, da je v mestu New York največ tehnologije za prepoznavanje obrazov v območjih, kjer prevladuje nebelo prebivalstvo. Največ naprednih kamer je postavljenih tam, kjer so Newyorčani pogosteje izpostavljeni rasističnim stop-and-frisk preiskavam. Projekt Decode Surveillance NYC, v katerem je več kot 7000 prostovoljcev analiziralo več kot 45 000 lokacij, je dokazal zlorabo pravic do zasebnosti, združevanja in enakosti. Udeleženec protestov BLM, denimo, ki je v Washington Square Park prišel s podzemno železnico, je bil 100 % časa nadzorovan s strani naprednih kamer, s katerimi na daljavo upravlja NYPD.

Tehnologijo za prepoznavanje obrazov uporabljajo tudi naši organi pregona, a o tem ne vemo veliko. Pozoren sprehajalec lahko opazi, da je sploh prestolnica izdatno video nadzorovana, policija pa pridno snema proteste, čeprav identifikacija ljudi ni upravičen razlog za to. Za začetek se uprimo s podpisom peticije za prepoved rabe te tehnologije.

Pretresla nas je že distopična podoba olimpijskih prizorišč, umeščenih bodisi v zelene gozdove bodisi v industrijske cone, a na debelo zasutih z okoljsko pregrešno dragim umetnim snegom. A morda najboljša ilustracija velikega nesmisla, ki se mu reče vrhunski šport, je dejstvo, da je olimpijsko tekmo v smučanju skorajda preprečil – sneg. 

Ne glede na plemenitost idealov, ki jih zagovarja, je olimpizem le razsvetljensko licemerstvo, ki glorificira naravo in "avtentičnost" njene izkušnje, hkrati pa nad njo zganja nasilje; neposredno na prizoriščih, posredno pa preko ogljičnega odtisa udeleženih športnikov, njihovih spremljevalcev, velepomembnežev in novinarjev.

Človeški problem OI so življenjski in delovni pogoji delavcev, ki v državah organizatorkah gradijo športno infrastrukturo. Problem je odnos oblasti do lokalnega prebivalstva. Problem je premeščanje medijskih žarometov s kritičnih tem na sodobno gladiatorstvo. 

Največji problem pa je, da vsi vse to vemo, a vseeno – gledamo.

Zdi se, da se konflikt v Ukrajini iz dneva v dan stopnjuje, in če gre zaupati medijem, je ruska invazija tako rekoč neizbežna. A precej bolj verjetno je, da gre pri tem zgolj za nov spopad v informacijski vojni med Zahodom in Rusijo, ki drug drugega nenehno obtožujeta zaostrovanja razmer. 

In čeprav lahko velik del krivde za trenutno stanje pripišemo Putinu, ki je že leta 2014 priključil Krim, tudi ZDA in NATO s širjenjem vpliva in oboroževanjem Ukrajine nosita svoj del odgovornosti. Zato skrb zbujajo ameriški politiki, ki kličejo k ostrejšim odzivom, in tamkajšnji "liberalni" mediji, ki nekritično širijo vojno retoriko. Pri tem, kot že tolikokrat prej, navajajo boj za demokracijo in pomoč "ubogim" Ukrajincem, takšno poenostavljanje pa prej zmanjšuje možnosti za mirno rešitev.

Vojna je pekel, zato bi morala biti diplomatska rešitev, ki bi preprečila rusko ekspanzijo in zahodno rožljanje z orožjem, cilj vseh vpletenih. Le kakšni so torej interesi tistih, ki navijajo za oborožene spopade?

Masih Alinejad je novinarka, pisateljica in aktivistka, ki se bori za človekove pravice Irancev, še posebej žensk. Zaradi nenehnih groženj s strani iranskih oblasti je migrirala v ZDA. Leta 2021 so jo poskušali ugrabiti. Ustanovila je FB stran, na kateri iranske ženske objavljajo selfije brez hijaba in tvegajo aretacijo oz. zaporno kazen. 

Leta 2019 so bili v Iranu protesti proti dvigu cen goriv, ki so se razširili v proteste proti vladi. Oblast je streljala na protestnike in jih stotine ubila. Da bi onemogočili širjenje vesti o pobojih, so v celi državi izklopili internet. Trupla so odstranili in družinam umrlih prepovedali organizirati pogrebe ter o tem govoriti. Mnoge so zaprli in usmrtili brez sojenja. Alinejad je objavljala posnetke protestov in pobojev, njihovi avtorji pa so tvegali 10 in več let zapora.

V svetu, kjer se vsak ukvarja le z lastnim ugodjem in z zatiranimi simpatizira do točke, ko sam ni ogrožen, se zdi nepredstavljivo, da nekdo tvega vse za osebno svobodo drugih.