Agrument

Medtem ko toksičen vplivnež Andrew Tate za romunskimi zapahi čaka na sojenje, ker ga sumijo trgovanja z ljudmi, na dan prihajajo številni dokazi, v katerih očitke potrjuje kar sam. V svojih videih brez zadržkov razlaga o utaji davkov in spolnem izkoriščanju žensk, v javnost pa je prišel tudi star posnetek, v katerem priznava celo posilstvo.

Kljub temu ima Tate še naprej mnoge podpornike; število njegovih sledilcev na družbenih omrežjih raste, njegove vsebine se nebrzdano širijo po spletu, zagovarjajo ga številni desni mnenjski voditelji. Tatova toksična moškost pogosto dosega tudi najmlajše, ki – zaslepljeni s podobami bogastva in uspeha – nekritično sprejemajo njegove "nauke".

Tate še zdaleč ni edini krivec za porast mizoginije, temveč je bolj simptom družbe, ki vse bolj normalizira neenakost, šovinizem, sovraštvo in nasilje. Glede na število femicidov, ki smo jim priča v Sloveniji, je skrajni čas, da tudi mi začnemo iskati sistemske rešitve, ki bodo takšno stanje izboljšale.

Koncesije podeljuje občina, zakonodajalec pa je z določitvijo različnih pogojev delovanja javnih zdravstvenih zavodov in koncesionarjev med njimi vzpostavil nelojalno konkurenco. Ker so delovni pogoji boljši pri koncesionarjih, zdravniki zapuščajo zdravstvene domove, kar oblast rešuje z dodatnim razpisovanjem koncesij. Začaran krog bi se pretrgal le z izenačitvijo pogojev; tako bi bili javni zavodi lahko konkurenčnejši.

Ker je minister za zdravje izpostavil množičen odhod zaposlenih iz ZD Ljubljana, ko je direktorica postala Poplas-Susič, se je moral javno opravičiti županu Jankoviću. Dregnil je namreč v sršenje gnezdo konflikta interesov, saj ima Poplas-Susič v lasti zasebni zdravstveni zavod Multimedicus s koncesijo.

Več kot 30.000 ljudi pa je v ZD Ljubljana ostalo brez zdravnika. Oblastniki rešitev vidijo v višanju glavarinskih količnikov, ki bodo trajanje pregleda pacienta še skrajšali, pozabljajo pa, da morajo najprej zagotoviti zdravnike, ki bodo pristali na take pogoje dela.

Projekt Pozabljena polovica Novega mesta si prizadeva osvetliti zgodovinsko zapostavljene in izrinjene ženske. Iniciativa jih popisuje, prireja dogodke in vodi kampanje za njihovo pripoznanje.

Trenutno v organizaciji Pozabljene polovice poteka spletna peticija, s katero želijo pobudnice za doprsne kipe predvidena mesta na novomeškem Glavnem trgu zapolniti tudi z ženskami, konkretno s kipom Ilke Vašte. Zgodovina izključevanja žensk iz javnega se namreč najbolj jasno kaže prav v njihovem simbolnem manku v javnem prostoru. Slednjega plastično prikazujejo prav novomeški prazni podstavki.

Vašte je bila v Novem mestu rojena avtorica številnih zgodovinskih romanov, znana po svojih liberalnih načelih. Do nedavnega ji je v rodnem kraju med skoraj dvesto ulicami pripadala ena od le dveh, poimenovanih po ženskah – druga pa Pii in Pinu Mlakarju. Prav Pozabljena polovica je soodgovorna za to, da so svoje ulice v Novem mestu dobile še Ivana Oblak, Elizabeta Soklič, Marija Tomšič in Vera Albreht.

Razkrajajoči se enotni plačni sistem v javnem sektorju se spreminja v sindikalistični El Dorado. Zdi se, da je le še od moči in vztrajnosti interesnih skupin, ki obvladujejo posamezne sindikate, odvisno, kako se bodo vsesplošnim podražitvam prilagodile javne plače. 

FIDES, ki preobremenjenost, stisko in slabe plače mladih zdravnikov izkorišča za utiranje poti zasebnim interesom najbolje plačanih in privatizaciji javnega zdravstva, si je za talca vzel kar paciente ter očitno v pogajanjih izsilil dovolj, da se je odpovedal stavki. Nekaj so dosegli tudi v šolstvu in pravosodju, številna pogajanja še potekajo, v zraku je vonj po stavkah.

Sporadično gašenje najbolj pretečih požarov, kot je deljenje bonbončkov zdravnicam – ali pa pomočnikom vzgojiteljev – vladi kupuje mir, a na sistemski ravni ruši sorazmerja med različnimi poklici. Seveda imajo mladi zdravniki prenizke plače, a če bodo imeli višje od svojih profesorjev na fakulteti, se je treba vprašati, če bodo imeli tudi vrhunsko znanje.

V našem vsakdanu igra medmrežje ključno vlogo. Internet in digitalizacija sta bistveno spremenila naše odnose in delovanje družbe. Kljub temu pa skoraj tri milijarde ljudi še čakajo na svoje prvo brskanje po spletu.

Za nemoteno delovanje spleta so nepogrešljiva podatkovna središča, ki pa predstavljajo vedno večji okoljski problem. Za hlajenje opreme, ki je potrebna za obratovanje naprav v podatkovnih središčih, namreč potrebujejo ogromne količine vode. Podatke o tem, kolikšna je dejanska poraba vode v panogi, podjetja večinoma prikrivajo.

Da o električni energiji sploh ne izgubljamo besed; na Irskem je bodo podatkovna središča v naslednjih petih letih porabila kar tretjino! Digitalizacija terja velik davek v obliki porabe naravnih in energetskih virov. Ekstremni vremenski pojavi in pregrevanja že povzročajo mrke v podatkovnih središčih, a nemara nas mora še bolj skrbeti povraten vpliv te infrastrukture na okolje.