Agrument

Včeraj smo obeležili 80. obletnico izvršitve smrtnih obsodb drugega tržaškega procesa. Peterica je umrla tudi zaradi retorike nestrpnosti in nacionalizma, ki so ju podkrepili hujskači sovraštva v črnih srajcah. Na valu nacionalizma, sovraštva in ekonomskih interesov so tudi danes določene skupine ljudi izključene iz družbe.

Pogleda ni treba usmeriti proti poljsko-beloruski meji, saj imamo ljudi, ki potrebujejo zaščito in pomoč, tudi pri nas. Zaradi omejujočih in ksenofobnih politik so ljudje postavljeni v tako brezupne situacije, da so primorani tvegati življenje, da bi se lahko zatekli na varno pred preganjanjem in konflikti v domovini.

Žrtve teh politik(ov) so nedolžni ljudje, ki so krivi le tega, da se niso rodili na “pravem koščku” planeta. V to skupino sodi tudi nedavni dogodek na Dragonji ali pa zadnja v vrsti smrti v taborišču le lučaj stran od Evropske prestolnice kulture. Več kot očitno je treba odpraviti militaristične in ksenofobne politike, ki cvetijo v imenu kapitala.

Praznični čas je tudi obdobje obdarovanja bližnjih. Pandemija nas je prisilila k hitremu prilagajanju na spletno opravljanje storitev in srečanj, vse bolj pa se tudi potrošnja premika na splet.

Morda največji korona dobičkar je Amazon. S produkti, kot je Amazon Prime, postaja kupovanje še lažje, a tudi bolj strašljivo. Gre za idealen naročniški paket, ki nam pomaga kupiti še več izdelkov, ter po nakupu priporoča vedno nove.

Neskončna potrošnja pa ima svojo ceno. Amazon samo v ZDA v času božičnih praznikov najame več kot 150 000 sezonskih delavcev, ki že leta opozarjajo na izkoriščevalske in nehumane delovne pogoje v skladiščih. Nedavna tragedija s smrtnim izidom se je zgodila, ko se je stavba ob nevihti enostavno zrušila, ob tem pa je umrlo šest ljudi. 

Ob izogibanju davkom in ignoriranju okoljskih vplivov se odškodnine za družine mrtvih zdijo majhen davek v primerjavi z zaslužkom Amazona v decembru. Če že morate, kupujte lokalno in pomagajte malim podjetnikom.

Na Hrvaškem so lani za predsednika države izvolili faliranega premierja in bivšega predsednika tamkajšnjih Socialnih demokratov, Zorana Milanovića. Podobno kot Slovenci so tudi Hrvati izvolili kao levega predsednika, dobili pa bolj desnega. 

Oba gospoda, včasih kao socialna demokrata, delujeta izrazito populistično, a se razlikujeta v slogu: medtem ko Pahor stavi na selfije in spoilanje filmov, je Milanovićeva taktika bolj podobna Trumpovi. Pozicioniral se je kot antipod establišmenta, kot človek, "ki pove tako, kot je".

V zadnjih mesecih je tako povedal, da pokol v Srebrenici "ni bil ravno genocid", avstrijske ukrepe v boju z epidemijo pa označil za fašizem. Pojasnil je tudi, da zaposlenih v predsednikovem uradu ne bodo "maltretirali" s pogojem PCT. Bošnjaškega člana Predsedstva BiH Džaferovića je obsodil, da sponzorira mudžahedine, ob tem pa celo odlikoval v Haagu obsojenega vojnega zločinca Ćorića.

Eden s svojo politično praznino, drugi pa z vsebino; oba devalvirata svoji funkciji.

Vas je pretekli teden presenetila novica, da je kar tričetrt slovenskih rek onesnaženih z mikroplastiko? Ste videli fotko kupov smeti v čilenski Atakami? Eden glavnih krivcev za oboje je industrija hitre mode.

Pranje oblačil iz plastičnih vlaken, ki predstavljajo 69 % vseh kosov, v vodo izpušča mikroplastiko. Znanstveniki ocenjujejo, da je tekstil kriv za kar 35 % mikroplastike v oceanih, kar je okoli 2,2 milijona ton (!). Obenem nas hitra moda s pogostimi kolekcijami in posledično devalvacijo vrednosti oblačil (tako v cenovnem kot sentimentalnem smislu) ter odmaknjenostjo od ljudi, ki jih proizvajajo, srka v začaran krog hiperinflacije potreb in želja. Hočemo tisto zadnjo svetlečo sintetično stvar, pa čeprav le za eno priložnost! Neželeno oblačilo lahko vedno doniramo, recikliramo v H&M ali vržemo stran, kajne? Narobe!

V industriji, ki le troši resurse in jih ne uporabi ponovno, "stran" obstaja le kot stran od naših oči – plastika ne izgine, le pristane v oceanih ali drugih državah.

Pred volitvami smo spet v situaciji, ko je najbolj konsolidirana, na terenu zacementirana in stabilna stranka – faking SDS. Združena opozicija ni tako KUL, kot bi si želeli, ter bolj kot na lastnih vsebinah temelji na fotogeničnem antijanševstvu, stranke, ki jo sestavljajo, pa se soočajo vsaka s svojo dediščino in notranjimi problemi.

Medtem izpraznjeno polje fiktivne sredine polnijo nove stranke, stare stranke v novi preobleki in novi stari obrazi, trenutek resni.ce pa bodo doživeli tudi na desnem polu. Vse poteka tako, kot smo vajeni: odstavljeni kalimeri pretapljajo moralni kapital v političnega, odvija se bizaren poskus konkretnega vstajenja zombijev, cirkusu pa se pridružuje še civilna družba.  

Tisti, ki politiki sicer gledamo pod prste, izgubljamo močne akterje, ti pa s prestopi "na drugo stran" tvegajo ugled. A če jih že srbijo pete, zakaj je treba vedno vse začeti od začetka? Saj že obstaja stranka, ki je nastala na terenu, ima vsebino in stališča, manjka pa ji – ljudi.