Geert Lovink v nedavno objavljenem eseju uporabniške vmesnike družbenih omrežij opisuje kot oblikovane za žalost. Servirajo nam pehanje za socialnim statusom, nabiranje lajkov, neskončno skrolanje in zasebne psihoze, ki jih povzroča oznaka "Seen". Opaženi, a ignorirani, drgnemo telefone, da bi zanetili požar v lastnih srcih. Z novimi Tinder matchi vsakič znova izgubimo v dvoboju zaljubljanja, ker se ne zmoremo pripraviti, da bi začeli pogovor s sliko osebe, ob kateri za trenutek verjamemo v vse Disneyjeve filme hkrati.

Ravno kockarski užitek (pazljivo zdizajnan v sobah, polnih belih fantov) ob (vzajemnem) lajku poskrbi, da na koncu ostanemo žalostni. Seveda vsak po svoje - tudi naša žalost je snežinka, ki prispeva k snežni odeji, s katero so prekriti naši (virtualni) svetovi. Vendar žalosti ni treba biti "tiha, šibka, sramotna ali neumna." Lahko je aktivna, avtonomna in artikulirana. Danes je lahko tudi žalost upor. Ali pa seveda nova tržna niša.