Agrument

Ob fiasku v Celju, ko so v bolnišnici zamenjali identiteto dveh pacientov, je odstopilo vodstvo, odstop pa je pripravljen ponuditi tudi zdravstveni minister Bešič Loredan. Da je ob vsej "digitalizaciji" taka napaka mogoča, je resda nepredstavljivo, njene posledice pa tragične, a vendarle gre za nezlonamerno zmoto, ne pa za premišljeno potezo.

V tem trenutku ni jasno, če bo minister uradno ponudil odstop, in, če da, ali ga bo predsednik vlade sprejel. Jasno pa je, da Bešič Loredan odstopa ni ponudil recimo zaradi nezmožnosti preprečitve gradnje zasebne bolnišnice s tako rekoč javnim denarjem. Ali pa zato, ker se kljub zavzemanju za kakovostno javno zdravstvo popoldne sam udinja kot zasebnik. Ali nemara celo zato, ker sta vlada in ministrstvo pozabila na obljubo o ukinitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja.

Če bo tragična napaka v celjski bolnici povod, da na ministrstvu zapiha svež veter, ni samoumevno, da bo na smetišče zgodovine odpihnil tudi klientelistične zasebniške interese!

Na začetku pandemije so se pogovori vrteli okoli vprašanja, ali že poznamo koga, ki je prebolel covid-19. Zanikovalci virusa so dejstvo, da niso poznali (še) nikogar takega, uporabljali za utrjevanje svojih prepričanj, vsi pa smo opazovali, kako se število znancev, ki so že bili okuženi, počasi, a vztrajno povečuje. Danes pogovori zvenijo drugače: ali sploh še poznamo koga, ki ni bil okužen?

Za poimenovanje te redke vrste se v divjini uporablja skovanka "novid". Ugibanja o tem, kako se določen del populacije virusu že tako dolgo uspešno izogiba, se gibljejo od posmehljivih do bolj znanstvenih razlag: bodisi imajo ti ljudje dolgočasna življenja, so odgovorni ali privilegirani, znanstveniki pa raziskujejo tudi imunost.

Tudi če je kaj resnice v zadnjem, večini novid-arjev lahko pripišemo to, da so previdni. Namesto da se torej norčujemo iz njihovih domnevno suhoparnih družabnih življenj, jih pred zimo, ki jo bomo po vsej verjetnosti preživeli brez večjih omejitev, raje vzemimo za zgled.

Smrt kraljice Elizabete II. je spodbudila valove pietetnih in občudujočih sporočil, na drugi strani pa obsodbe kraljice kot simbola britanske monarhije, ki je med svojo kolonialno preteklostjo zakrivila marsikateri zločin zoper človeštvo, kot so npr. množični poboji staroselcev in suženjstvo.

Elizabeta II. je postala kraljica leta 1952, ko so svetovnim velesilam vladali "očaki" Stalin, Mao in Truman, Združenemu kraljestvu pa Churchill. V letih svojega vladanja je postala svetovna ikona, njen sin Charles oziroma Karel III. pa bo v vlogi kralja nadaljeval "superiornost" krvne linije Windsorskih. Podpora monarhiji v ZK ni še nikoli padla pod 60 %, čeprav je recimo samo lani kraljeva družina davkoplačevalce stala več kot 86 milijonov funtov.

Tudi drugod ni veliko bolje, saj globalna koncentracija bogastva in moči ostaja v rokah plutokracije. Medtem ko velika večina ljudi čuti posledice podnebne in energetske krize, si drugi dajejo dnevno likati vezalke.

Meja med zmago in porazom je v profesionalnem športu izredno tanka, pri čemer so jeziček na tehtnici pogosto tudi dvomljive sodniške odločitve. Predvsem navijači razloge za poraze pogosto iščejo prav pri sodnikih, ki so redno deležni žalitev in obtožb o podkupljivosti.  

Tehnologija je v zadnjem desetletju prinesla ogromen napredek pri sojenju, saj si lahko sodniki zdaj pomagajo z videoposnetki. V nogometu so na primer uvedli sistem VAR, v tenisu Hawkeye in v kriketu UDRS.

Na Eurobasketu sodniki objektivno ne blestijo. Razloge za to lahko iščemo v sporu in napenjanju mišic med FIBO in Evroligo. Tam sodijo najboljši sodniki, a ti zaradi kapric FIBE ne smejo soditi na Eurobasketu, posledično pa sojenje ni na najvišji ravni, kar opazimo celo “kavč” eksperti. 

Zgodovina je resda polna korumpiranih sodnikov, a nenazadnje so tudi sodniki le običajni ljudje, ki pod pritiskom delajo napake. Če so sodniki enako slabi z vidika vseh reprezentanc, pa pravzaprav nobena ni izrazito oškodovana.

Gospodarstveniki, obrtniki in drugi lastniki proizvodnih sredstev so spet na nogah. Za njihovo razjarjenost je poskrbel minister Mesec, ki je predlagal obvezno božičnico za vse zaposlene. Ukrep se zdi logičen, saj bi moral za svoje delo vsakdo prejemati plačilo, ki omogoča dostojno življenje, pri tem pa lahko tovrstni dodatki odigrajo pomembno vlogo.

Pri debati o ustreznem plačilu se ne moremo izogniti odnosu med delodajalci in delojemalci. Prvi skušajo z optimiziranjem in iskanjem "inovativnih" poslovnih praks povečati prihodke in dobičke. Drugi se zaradi vse višjih cen čedalje težje prebijajo od položnice do položnice, saj slovenske plače inflacije že dolgo ne dohajajo več. 

Razmerje moči lepo prikaže primer Leka, kjer so nekateri zaposleni za svoje delo dolga leta prejemali premalo denarja. Multinacionalka, ki jih je skupaj prikrajšala za več kot sto milijonov evrov, bo oškodovancem zdaj izplačala le drobtine. A saj se lahko pohvalijo z – za slovenske razmere – visoko božičnico.