Agrument

Rave ali klubska kultura v najboljših inkarnacijah spodbuja izraz lastnega jaza. Ne glede na to, ali gre za glasbo, slog, osebnost ali identiteto – v zatohlih kotičkih plesišča ali na prostrani nočni jasi lahko vsak najde prostor zase. A zakaj iskati le svojo nišo – če lahko najdemo svoje bistvo?

Klubska izkušnja kot protipol domači izolaciji marsikomu predstavlja rešilno bilko pokoronskega poletja. In to ni naključje; nosi namreč močno družbeno in spiritualno komponento. Kolektivno plesno doživetje ob glasbi in spremenjeni zavesti se naveže na šamanske rituale različnih kultur, skozi izrazita čustva in misli pa nas pripelje v stik s samim sabo.

V navezi z obujenim poglabljanjem v terapevtske učinke psihoaktivnih snovi bomo tako izkustvo v prihodnosti morda lahko prikrojili svojim potrebam. Dotlej pa se izgubljamo in ponovno najdevamo vsak po svoje. Pa smo spet pri iskanju in izražanju svojega jaza. Ne glede na to, ali temu rečemo samozdravljenje, tehnošamanizem ali preprosto – rave.

Kot v nedavnem radijskem intervjuju opozarja filozof Mladen Dolar, o podnebni katastrofi pravzaprav vse vemo, pa se kljub temu pretvarjamo, da situacija ni tako resna. V našem potlačevanju realnosti se zatekamo k dejavnostim, ki krizo še poglabljajo. Če se tako pred vseprisotnim in grozečim občutkom skorajšnje pogube eskapistično skrivamo v svet videoiger, pogubo še hitreje priklicujemo nadse.

Ameriške spletne igričarske platforme proizvajajo toliko emisij kot 5 milijonov avtomobilov – ali pa, recimo, 85 milijonov hladilnikov. S premikom vsebin s fizičnih nosilcev v oblak se je morda zmanjšal obseg odpadkov, nikakor pa ne poraba energije. Proizvodnja igralnih konzol se odvija na Kitajskem in jo poganjajo fosilna goriva. Izdelava mikročipov zahteva specifične pogoje; od temperature do filtracije vode in zraka, kar vse vodi v energetsko požrešnost. Prišteti pa je treba še človeški "strošek": če so razmere v tovarnah sterilne z vidika tehnologije, so izrazito izkoriščevalske do ljudi.

Na področju razvoja umetne inteligence v zadnjih mesecih opažamo otipljiv napredek. Med najbolj vidnimi aspekti je oznanitev modela DALLE-2, ki omogoča izjemno realistično poustvarjanje slik na podlagi besedilnega opisa. Meme zabava, ki se trenutno širi s pomočjo mlajšega brata DALLE-mini, bo prešla na višji nivo, a glede na osupljivo raven zmogljivosti, se tudi celotni kreativni in medijski industriji kmalu obeta revolucija.

Googlov inženir medtem trdi, da se njihov jezikovni model LaMDA zaveda samega sebe. Transkript dialoga, ki ga je objavil kot dokaz, je srhljiv. A tudi če ne gre zgolj za publiciteto, smo od splošne umetne inteligence (AGI) menda še vedno precej oddaljeni.

Morda pa imamo zgolj napačno perspektivo. Avtor in umetnik James Bridle zavrača antropocentrističen pogled na dojemanje inteligence in poudarja, da so vzorci obnašanja živali in rastlin v biološkem svetu prav tako pomembna oblika inteligence, ki jo moramo začeti spoštovati in poskusiti bolje razumeti.

Da smo v resnici precej provincialna država, vidimo tudi po tem, da se na naših odrih redko znajdejo tisti pravi A-listerji, pa še to le, kadar jim Ljubljana ne predstavlja ovinka, pač pa, recimo, dodaten gig na poti z Dunaja v Rim. 

Da smo provinca, dokazujemo tudi sami, ko ne prepoznamo vzhajajočih zvezd, ki jih prodorni organizatorji uspejo prepričati, da nastopijo pri nas. Ko obisk Pussy Riot izkoristimo za aretacijo njihove sodelavke. In seveda obenem množično deremo poslušat nerelevantne fotre, ki polnijo Stožice: Plestenjaka, Big Foot Mamo in One Republic. 

Nič drugače ni tudi na neglasbenih odrih. Koliko ljudi obiskuje pogosto brezplačna predavanja in pogovore v okviru Mesta žensk ali festivala Grounded – in koliko jih bo v nedeljo mastno plačalo za predavanje Jordana Petersona? Slednjemu je na vrhuncu njegove slave l. 2018 na Gospodarskem razstavišču prisluhnilo 1800 ljudi, Halo Tivoli s kapaciteto 4000 sedišč pa bo napolnil šele zdaj, ko je za preostali svet povsem nezanimiv.

Zadnja leta so bila zelo plodna za razmah dezinformacij. Vlade z namenom spopadanja z lažnimi novicami vedno bolj prevzemajo vlogo edinega razsodnika resnice. Ta avtoritaren in s prstom žugajoč odnos do državljanov pa ne vodi v zaupanje, temveč v odpor. Posledično so se med pandemijo na primer okrepila konspirološka gibanja, ki vlade in znanost vidijo kot isti subjekt. Zavračajo znanost, ker zavračajo vlade. 

Resnica seveda ni enostavna. Potrebuje kontekst ter zavedanje, da je pogosto večdimenzionalna, česar se politiki v odnosu do državljanov velikokrat ne zavedajo.

V zlatih časih propagande, ko Rusija krvavo invazijo označuje kot boj proti nacizmu, države v spopadu z dezinformacijami še utrjujejo svojo avtoriteto. Toda kot rezultat tega se pospešeno krči svoboda medijev, polariziranost družbe pa narašča. Informacije so učinkovite samo, če so podane konstruktivno, ne pa vsiljene s pozicije moči. Zato je v demokratični družbi prav toliko kot resnica pomembna – debata o resnici.