Agrument

Janševi lakaji kot po tekočem traku prevzemajo vodilne vloge v slovenskih medijih. Jančič na Siolu, Mayer na Planetu, na RTV Slovenija pa Grah Whatmough (ki ga bo morda zamenjal celo Urbanija), Areh, Rebernik, sedaj pa še Pirkovič. Slednji je postal urednik uredništva za nove medije na MMC-ju, pa čeprav so imenovanju nasprotovali tamkajšnji zaposleni.

Kdor nekritično povzema stališča koalicije in nenehno napada opozicijo, vladajočim politikom piše hvalospeve ali pa z vlado celo poslovno sodeluje, ni novinar, kaj šele, da bi smel biti urednik. Je navijač in propagandist, ki bo naredil vse, da njemu ljuba opcija ostane na oblasti, pa če mora pri tem kršiti vse novinarske standarde. 

Tako smo že priča različnim manipulacijam, katerih namen je zlasti pomagati stranki SDS – od cenzure do laži, s katerimi napadajo njene nasprotnike. V naslednjih tednih bo teh zagotovo še več, zato jih moramo prepoznati in se proti njim aktivno boriti. Če ne drugače, pa vsaj z udeležbo na volitvah.

Na Floridi obravnavajo predlog zakona, ki prepoveduje, da se učitelji z učenci do 3. razreda OŠ pogovarjajo o spolni usmerjenosti in spolni identiteti. Če se tega ne bi držali, bi lahko starši šolo tožili.

Intenzivna propaganda proti LGBTQ+ v ZDA poteka že od začetka šolskega leta; iz osnovnih šol odstranjujejo knjige z LGBTQ+ tematikami ter uničujejo plakate in zastave, ki izražajo naklonjenost LGBTQ+ osebam. Letos je bilo vloženih že več kot 150 spornih zakonodajnih predlogov, ki se pretežno osredotočajo na režim v šolah. To argumentirajo s trditvijo, da so LGBTQ+ tematike politične in zato neprimerne za mlade. 

Gre za poskus sistematičnega izbrisa kvir oseb iz šolskega sistema. Pri tem ne smemo pozabiti, da so LGBTQ+ mladostniki že zdaj bolj izpostavljeni ustrahovanju in vrstniškim napadom. Prav tako so bolj nagnjeni k depresiji in samomoru. Ravno šola pa bi morala učencem predstavljati varen prostor, v katerem lahko sobivajo in se brez strahu pogovarjajo.

Čeprav se je fokus novic s pandemije popolnoma preselil na vojno v Ukrajini, enostavno ne smemo pozabiti, da nas do parlamentarnih volitev loči le še štiriinštirideset dni. Ob cestah že videvamo kopico strankarskih plakatov, v poštne nabiralnike pa prejemamo propagandno nesnago, zakrinkano v kvazi medijske vsebine.

Koalicija je že v času referenduma za vodo počela vse mogoče, da bi ljudi odvrnila od prihoda na volišča. Pričakujemo lahko, da se bodo tudi tokrat poslužili vseh sredstev, da bi ljudje ostali brez možnosti glasovanja. Tako je na primer s 3. januarjem skoraj tri tisoč ljudi protiustavno ostalo brez volilne pravice. Pobudo in predlog za spremembo zakona podpri s podpisom peticije.

Vsi pa lahko še pravočasno poskrbimo, da preverimo vse možnosti za oddajo volilnega lističa na aprilskih volitvah. Nadaljnje rušenje in uničevanje vseh družbenih sistemov lahko zaustavimo le skupaj, zato na volitve povabi prijateljico ali prijatelja ter ponudi prevoz babici in dedku. 

Prejšnji teden smo s strahom spremljali novice o ruskem napadu in prevzemu največje jedrske elektrarne v Evropi. Najbrž ni potrebno pojasnjevati, kako uničujoče posledice bi lahko napad imel, a vendar to sploh ni največja okoljska grožnja vojne v Ukrajini.

V času vojne je razumljivo, da se fokus medijev osredotoča predvsem na humanitarno krizo, a ni nepomembno, da se vojna zlorablja tudi kot izgovor za opuščanje zelenih dogovorov. Zaradi nestabilnega trga in želje po manjši odvisnosti od ruskih energentov naj bi tako še v večji meri krčili pragozd, upravičevali uporabo frakinga, ponovno povečali uporabo premoga in zapostavili dogovorjene okoljske ukrepe. 

Brez dvoma bo ruska invazija imela poleg humanitarnih in gospodarskih tudi velike okoljske posledice ne le v Ukrajini, temveč tudi po svetu. Pred prihajajočimi volitvami nam domači politiki obljubljajo večjo energetsko neodvisnost. Bo ta prišla predvsem iz čistih in obnovljivih virov?

Kaj imajo skupnega uradni Washington, Peking, Bruselj in Moskva? To, da jih vse napada neuravnovešeni premier države, za katero morda še niso slišali. 

Janša je najbrž edini voditelj na svetu, ki se je v vsega letu in pol lotil vseh omenjenih velesil. Novembra 2020 je čestital Trumpu, junija lani je težil v Bruslju, v začetku letošnjega leta se je čutil poklicanega, da na indijski televiziji rešuje tajvansko vprašanje, zdaj pa podpihuje NATO, da nad Ukrajino zapre letalski promet in začne tretjo svetovno vojno.

Zakaj Janša misli, da njegovo mnenje koga zanima? Se morda ne zaveda, kako majhno državo vodi? Da je denimo na Kitajskem 60 mest, ki imajo več prebivalcev kot Slovenija, da ustvarimo manj kot eno tristotino evropskega BDP-ja, da je proračun naše vojske več kot 1300-krat manjši od proračuna ameriške? Ali se vsega tega zaveda, pa misli, da smo mi ipak jači? 

Nič od tega. Zunanja politika in ugled države sta za slovenskega pacienta pač samo še eno orožje v boju za oblast.