Agrument

V Sloveniji pod pragom revščine živi 45 000 otrok, kar pomeni, da v revni družini odrašča vsak 8. otrok. SDS-ova evroposlanka Romana Tomc teh otrok nikoli ni videla prosjačiti po ulicah in zato ne verjame, da zares obstajajo. Njena izjava, ki zanika problem revščine, prostovoljce pa obtožuje "teatra", je precej dober odsev odnosa vladajoče SDS do najšibkejših.  

Vzroke za revščino najdemo v političnih prioritetah, odločitvah zakonodajalcev ter neuravnoteženem vlaganju v socialne storitve. Ker ne živimo v svetu enakih možnosti, bi morala biti naloga socialne države ekonomske razlike pri otrocih zabrisati ali zmanjšati. A prioritete naše vlade so pač drugje – v uničevanju in podrejanju medijev ali pa denimo v vlaganju 780 milijonov € v NATO. O odpravi revščine med najbolj ranljivimi jih še nismo slišali govoriti. 

V Sloveniji deluje mnogo organizacij, ki revščine sicer ne odpravljajo, zagotovo pa vsaj deloma blažijo njene posledice. V projektu Botrstvo trenutno na botra čaka 180 otrok.

Dvakratna olimpijska prvakinja Caster Semenya je v torek izgubila pravno bitko z Mednarodnim arbitražnim sodiščem za šport glede pravil, ki omejujejo naravno raven testosterona pri tekačicah. Razsodba pomeni, da Semenya ne more več tekmovati na vrhunskih srečanjih v svoji disciplini – razen če pristane na znižanje ravni testosterona z zdravili ali operacijo.

Določena razlikovanja med spoloma so v športu smiselna, a vendar so vzpostavljene klasifikacije zastarele in posledično marsikoga postavljajo v "sivo cono". Semenyjin primer kaže, kaj se zgodi, ko (temnopolta) športnica ne ustreza konvencionalnemu konceptu ženskosti.

Za primerjavo: Boban Marjanović ima z 224 cm višine lepo NBA kariero (tudi) na račun genetske anomalije (gigantizem). Michael Phelps, ki se kiti z največ olimpijskimi medaljami, ima hipermobilnost sklepov, njegov razpon rok je občutno večji od višine, njegovo telo pa proizvaja zelo malo mlečne kisline. A v teh izjemnih primerih se enostavno sklicujemo na – božji dar.

Na Lezbosu je do tal pogorel prebežniški center. V taborišču, ki je že zdavnaj preseglo nastanitvene kapacitete, je dan pred požarom prišlo do uporov med prebivalci, saj jim pristojne službe niso znale (ali pa želele) razložiti razloga za njihovo nenadno premestitev. Prav torkov uničevalni požar je razgalil vso bedo evropskega modela upravljanja z migracijami.

Gre za sistemski problem, ki ni zgolj grški, pač pa evropski, saj je nehumano in brezmilostno ravnanje do migrantov in prosilcev za azil postalo del vsakodnevne prakse tudi pri nas, na Hrvaškem ali pa v Italiji. Evropsko politiko zaokrožuje plačevanje Libiji za zadrževanje migrantov zunaj EU. 

Gre za trgovanje z življenji ljudi, ki so pred vrati ter pred obalami Evrope prepuščeni na (ne)milost diktatorjev, paravojaških milic in trgovcev z ljudmi. Kljub zaobljubam o varovanju temeljnih človekovih pravic in pravni prepovedi vsakršne diskriminacije, je praksa žal drugačna. Kmalu bodo tako pogoreli tudi humanistični temelji Evrope.

Britansko podjetje Ascent Resources je sprožilo uradni postopek proti Sloveniji zaradi nespoštovanja Pogodbe o energetski listini (ECT). Spomnimo, gre za že dlje trajajoč spor glede problematičnega črpanja plina v Petišovcih, v katerem podjetje obtožuje Slovenijo “nerazumno dolgih postopkov odločanja”, saj so pristojni organi zahtevali oceno vpliva projekta na okolje.

Podjetje ščiti ECT, ki daje multinacionalkam pravico, da tožijo države zaradi zakonodaje, ki škodi njihovim ekonomskim interesom. Tako se nemško energetsko podjetje Uniper bori proti Nizozemski zaradi postopnega opuščanja elektrarn na premog, Nemčijo pa zaradi odločitve, po kateri država ne dovoli gradnje novih nukleark, toži švedska multinacionalka Vattenfall.

V luči preteče okoljske katastrofe in zavez Pariškega sporazuma je slepa zaščita kapitala v ECT nesmiselna in kontraproduktivna. Ravno v teh mesecih o modernizaciji listine razpravljajo v EU, ki pa želi ta nedemokratičen mehanizem reševanja sporov le popraviti in ne odpraviti.

Mame ameriškim otrokom, kadar se grdo obnašajo, vse pogosteje pravijo: "Ne obnašaj se tako predsedniško!"

Neposredna škoda, ki jo povzroča sovražen in vulgaren govor politikov, je že zadosten argument, da bi bilo treba Trumpa, Janšo in podobne "najpomembnješe razpihovalce sovraštva" na spletu preprosto utišati. Hkrati pa, ko v imenu svobode govora dopuščamo, da tak govor ostaja prisoten in postaja normalen, opolnomočimo homofobe, rasiste in druge nebodijihtreba skupine, za katere smo vsaj v Evropi po drugi svetovni vojni verjeli, da so odgnani v podtalje.

Takšen primer je objava Mladinskega društva Kostrivnica, v katerem ima vidno vlogo član SDS Nino Ivačič, v lokalni skupnosti sicer znan kot veliki "ljubitelj" napotenega dela. V Sloveniji, zaenkrat še članici EU, se leta 2020 mladinskemu društvu zdi primerno govoriti, da "ostro nasprotuje promociji vseh oblik LGBT skupin in njihovih idej". 

Naloga vsakega od nas je, da opozarjamo problematičnost takšnih izjav in se borimo za več, ne manj, spoštovanja.