Agrument

Na Hrvaškem so lani za predsednika države izvolili faliranega premierja in bivšega predsednika tamkajšnjih Socialnih demokratov, Zorana Milanovića. Podobno kot Slovenci so tudi Hrvati izvolili kao levega predsednika, dobili pa bolj desnega. 

Oba gospoda, včasih kao socialna demokrata, delujeta izrazito populistično, a se razlikujeta v slogu: medtem ko Pahor stavi na selfije in spoilanje filmov, je Milanovićeva taktika bolj podobna Trumpovi. Pozicioniral se je kot antipod establišmenta, kot človek, "ki pove tako, kot je".

V zadnjih mesecih je tako povedal, da pokol v Srebrenici "ni bil ravno genocid", avstrijske ukrepe v boju z epidemijo pa označil za fašizem. Pojasnil je tudi, da zaposlenih v predsednikovem uradu ne bodo "maltretirali" s pogojem PCT. Bošnjaškega člana Predsedstva BiH Džaferovića je obsodil, da sponzorira mudžahedine, ob tem pa celo odlikoval v Haagu obsojenega vojnega zločinca Ćorića.

Eden s svojo politično praznino, drugi pa z vsebino; oba devalvirata svoji funkciji.

Vas je pretekli teden presenetila novica, da je kar tričetrt slovenskih rek onesnaženih z mikroplastiko? Ste videli fotko kupov smeti v čilenski Atakami? Eden glavnih krivcev za oboje je industrija hitre mode.

Pranje oblačil iz plastičnih vlaken, ki predstavljajo 69 % vseh kosov, v vodo izpušča mikroplastiko. Znanstveniki ocenjujejo, da je tekstil kriv za kar 35 % mikroplastike v oceanih, kar je okoli 2,2 milijona ton (!). Obenem nas hitra moda s pogostimi kolekcijami in posledično devalvacijo vrednosti oblačil (tako v cenovnem kot sentimentalnem smislu) ter odmaknjenostjo od ljudi, ki jih proizvajajo, srka v začaran krog hiperinflacije potreb in želja. Hočemo tisto zadnjo svetlečo sintetično stvar, pa čeprav le za eno priložnost! Neželeno oblačilo lahko vedno doniramo, recikliramo v H&M ali vržemo stran, kajne? Narobe!

V industriji, ki le troši resurse in jih ne uporabi ponovno, "stran" obstaja le kot stran od naših oči – plastika ne izgine, le pristane v oceanih ali drugih državah.

Pred volitvami smo spet v situaciji, ko je najbolj konsolidirana, na terenu zacementirana in stabilna stranka – faking SDS. Združena opozicija ni tako KUL, kot bi si želeli, ter bolj kot na lastnih vsebinah temelji na fotogeničnem antijanševstvu, stranke, ki jo sestavljajo, pa se soočajo vsaka s svojo dediščino in notranjimi problemi.

Medtem izpraznjeno polje fiktivne sredine polnijo nove stranke, stare stranke v novi preobleki in novi stari obrazi, trenutek resni.ce pa bodo doživeli tudi na desnem polu. Vse poteka tako, kot smo vajeni: odstavljeni kalimeri pretapljajo moralni kapital v političnega, odvija se bizaren poskus konkretnega vstajenja zombijev, cirkusu pa se pridružuje še civilna družba.  

Tisti, ki politiki sicer gledamo pod prste, izgubljamo močne akterje, ti pa s prestopi "na drugo stran" tvegajo ugled. A če jih že srbijo pete, zakaj je treba vedno vse začeti od začetka? Saj že obstaja stranka, ki je nastala na terenu, ima vsebino in stališča, manjka pa ji – ljudi.

Naslednji teden bo državni zbor potrjeval enega najbolj škodljivih zakonov te vlade, ki v obliki nove davčne reforme ponovno razbremenjuje tiste z višjimi dohodki, kapitaliste in rentnike.

Kljub temu, da se je neenakost med bogatimi in revnimi v času pandemije groteskno povečala in celo IMF sporoča, da bi bilo treba višji sloj bolj davčno obremeniti, bo Slovenija nižala kapitalske dobičke. Kljub temu, da smo sredi brutalne nepremičninske krize, bo Slovenija nižala davek na najemnine. In kljub temu, da ob vedno višji inflaciji korakamo v energetsko krizo, ki bo najbolj prizadela revne, bo Slovenija otipljivo razbremenila prihodke nad 4000 € bruto.

Zablodam, da nas bo razbremenjevanje bogatejših naredilo bolj konkurenčne, očitno ne pomagajo lekcije iz Bolgarije ali Romunije. Dokler imamo na čelu davčne politike človeka, ki glorificira in hodi na kosila z dohodninskimi rekorderji (beri: najbogatejšimi), je težko pričakovati drugačno usmeritev. Vseeno pa bi jo morali zahtevati. 

Nekaj dni po srednješolskem strelskem napadu v Michiganu je republikanski kongresnik Massie na Twitterju objavil praznično družinsko fotografijo. V ozadju je okrašeno božično drevo, v ospredju pa družina pozira z naborom jurišnega orožja. Pripis poziva Božička, naj jim podari – strelivo. 

Massie je v kratkem času že drugi republikanec, ki se odkrito spogleduje z nasiljem. Da ne gre le za glasno manjšino, je potrdila kongresnica Taylor Greene, še ena "zanimiva" figura, prej znana predvsem kot teoretičarka zarot, zdaj pa kot predlagateljica zakona, ki bi z najvišjim kongresnim odlikovanjem nagradil oproščenega morilca Rittenhousa.

Fotografija je videti kot napovednik apokaliptičnega post-trumpovskega slasherja, v katerem se bela družina srednjega razreda zoperstavi zombijem: manjšinam, političnim nasprotnikom, "kulturnim marksistom". Kritično misleči radi ponavljamo, da je knjiga orožje; a ko so enkrat na drugi strani jurišne puške, bi bilo vseeno, če bi se jim zoperstavili s fračami.