Agrument

Začenja se drugi teden podnebne konference ZN COP27, ki ga bodo zaznamovala pogajanja. Letošnji ključni dosežek je vključitev pogajanj o dodatnih sredstvih za skupnosti, ki so najbolj ranljive za podnebne spremembe v okviru sklada za izgube in škodo (loss and damage fund), ki je bil dolgo trn v peti najbogatejšim državam.

Najrevnejše države nosijo najmanj odgovornosti za podnebne spremembe, a jih vremenske katastrofe najbolj prizadenejo. Vse afriške države skupaj so odgovorne za 4 % vseh emisij, kar je približno toliko, kolikor jih je doslej proizvedlo majhno Združeno kraljestvo samo. Upamo, da odgovorni za nastalo stanje sprejmejo pravilno odločitev in končno vzpostavijo sklad. 

Hkrati ne smemo pozabiti, da še zdaleč ne onesnažujejo le države. Pet multinacionalk za fosilna goriva je krivih za 11 % vseh emisij, kar je štirikrat več od 150 držav z najmanj emisijami. Za svetlo prihodnost so zato nujni tudi popolna opustitev fosilnih goriv, plačilo odškodnin in precej višji okoljski davki!

Tri tedne, odkar je Musk prevzel Twitter, se nadaljuje eksodus ključnih kadrov. Glede na to, da je že v prvem e-sporočilu, ki ga je novi lastnik poslal zaposlenim, eksplicitno omenjena možnost bankrota podjetja, to niti ni čudno. 

Musk se negotove ekonomske prihodnosti podjetja loteva z naročninami. Tako lahko modro kljukico, ki je včasih pomenila verificiran profil, zdaj že za 8 dolarjev mesečno dobi vsak. Poleg svojega imena jo lahko dobi vsak navaden smrtnik, še več, dobi jo lahko tudi zraven – tujega imena.

Mnogo zvezdnikov je Twitter po vstopu Muska že zapustilo. A zdi se, da bi utegnila nova krajina čivkanja  z omrežja pregnati vse verodostojne javne osebe: zdaj so modre kljukice ob pijanem papežu, LeBronu, ki zahteva prodajo, ter Bushu in Blairu, ki pogrešata ubijanje Iračanov. Twitter je bil greznica že prej, videti pa je, da ga nove razmere spreminjajo v parodijo samega sebe.

Namesto nekrologa svojemu profilu bi ga lahko antropolog Podjed spisal kar – Twitterju.

Te dni v Evropskem parlamentu in Svetu Evropske unije usklajujejo končno besedilo predloga uredbe o umetni inteligenci, katere namen je zaščititi prebivalce EU pred diskriminatornimi in netransparentnimi algoritmi. Ti so vse pogosteje uporabljeni za sprejemanje odločitev, povezanih z delom policije, socialnimi prejemki in migracijami. 

Pomemben del akta je regulacija biometričnega nadzora, vendar trenutni predlog prepoveduje njegovo uporabo le s strani policije in v realnem času, predvideva pa tudi izjeme za nekatere vrste zločinov. Tako civilna družba kot tudi Evropski nadzornik za varstvo podatkov opozarjamo, da predlagana omejitev ni zadostna in zahtevamo popolno prepoved biometričnega nadzora. Trenutno je videti, da bo predlog civilne družbe podprla večina evropskih poslancev, slabše pa kaže v Svetu EU, kjer odločajo predstavniki držav članic. Napočil je čas, da Golobovo vlado spomnimo, da se je pred volitvami opredelila za popolno prepoved biometričnega nadzora. 

V ponedeljek je Svoboda ostala brez profila na Twitterju. Napaka, ki je botrovala blokadi, je banalna, a simptomatična: stranka je mladoletna. Med urejanjem podatkov so očitno kot rojstni datum navedli datum ustanovitve stranke, s čimer profil ni zadostil pravilom uporabe platforme.

Nedoletnost Svobode kljub naporom bode v oči že od prevzema oblasti, sploh v ping pongu z opozicijsko velesilo SDS. Spomnimo na spretne poslovniške in druge politične manevre, katerih posledica bodo med drugim trije referendumi. Na enem od njih se bomo morali volivci celo izreči o želeni strukturi vlade oziroma prerazporeditvi ministrskih resorjev.

Robert Golob je po izstopu Marte Kos in izpadu Milana Brgleza po razglasitvi rezultatov prvega kroga predsedniških volitev le podprl Natašo Pirc Musar. Z nekaj več politične spretnosti bi kandidatko, ki je v Gibanju očitno niso mogli premagati, lahko vsaj pravočasno apropriirali. Na praktični ravni bi bil rezultat enak, na simbolni pa nikakor.

V Braziliji je novi stari predsednik Luiz Inácio Lula da Silva za slaba 2 odstotka odnesel »latino Trumpa« Bolsonara. Svet je tako »osiromašen« še za enega populista velike demokracije. Recept je povsod enak: ko populist zmaga, začne izgubljati status političnega outsiderja, s katerim si je v kampanji nabiral točke. Sladke predvolilne obljube se izkažejo za prazne. Potem udari kriza (kot je npr. pandemija), ki še potencira nekompetence. Ljudstvo neizogibno izgubi vero v izvoljenca, ki naj bi predstavljal glas malega človeka.

Po desetletju demagogije se zdi, da se je trend z redkimi izjemami obrnil v prid demokracije. Ampak to še ne pomeni zatona demagogije. Porazi populistov so bili tesni, zato ti pravzaprav ne potrebujejo novega recepta, le novega krivca za nezadovoljstvo ljudstva. Ob naraščajoči inflaciji, polarizaciji družbe in vojni to v naslednjih letih ne bo težko. In takrat bo na volivcih, da se spomnijo, kakšne so bile posledice, ko so vajeti v rokah nazadnje držali demagogi.