Agrument

Pred dobrimi tridesetimi leti je razpadla Sovjetska zveza, sledila je znana krilatica o koncu zgodovine, a ta v svojo enačbo ni vključila imperialista Putina.

Slednji namreč že od leta 1999, ko je zavladal Rusiji, nenehno stremi k vnovični obuditvi ekonomske in geopolitične vloge države. Ponovno gradnjo ruskega imperija je pričel z mehko močjo, kar se kaže predvsem v prirejanju ogromnih športnih dogodkov, na primer olimpijskih iger v Sočiju in nogometnega svetovnega prvenstva.

Od ukrajinske fronte dalje pa Putinova Rusija svojo moč čedalje bolj krepi z oboroževanjem. Ruska vojska je nazadnje intervenirala v Kazahstanu, pred tem pa so ruske sile pomagale v Gorskem Karabahu. Putin je tudi – kolegu Lukašenku – pomagal zatreti upor v Belorusiji.

Rusija se znova obnaša ekspanzionistično ter skuša v največji meri in za vsako ceno uveljaviti svoje interese. Predvsem ZDA in zvezi Nato tovrstni manevri niso povšeči, saj se tako oži njihovo polje vpliva in zaslužka.

Minilo je eno leto od napada na Kapitol, ko so podporniki takratnega predsednika Trumpa na silo vdrli v kongresno stavbo in jo zasedli, da bi preprečili štetje glasov predsedniških volitev in potrditev Bidnove zmage.

Trump (ki je že pred volitvami trdil, da rezultatov ob porazu ne bo sprejel) in njegovi podporniki leto dni po incidentu brez kakršnih koli dokazov še kar vztrajajo, da so bile volitve ukradene, na plan pa prihajajo tudi načrti, kako so hoteli (in bodo ponovno poskusili) spremeniti zmagovalca volitev.

Medtem ko se desničarji v strahu pred izgubo podpore Trumpovega kulta opravičujejo, ko se preveč oddaljijo od njegove verzije zgodbe, pa opozorila o zdrsu v avtokracijo prihajajo od zunaj in znotraj. ZDA so bile celo dodane na seznam demokracij, ki nazadujejo, kar ni dober videz za državo, ki se ima za zgled na tem področju.

Ob vsem tem ne gre pozabiti, da se na tem seznamu nahaja tudi Slovenija in da je bil Janša prvi državnik, ki je Trumpa razglasil za zmagovalca.

Mineva dvajset let, odkar so ZDA pod vodstvom Busha ml. v kubanskem zalivu Guantanamo odprle vojaški zapor. Doslej je bilo tam zaprtih 780 ljudi; 9 zapornikov je umrlo, večinoma naj bi šlo za samomore.

Ameriška vojska že dvajset let zadržuje ljudi, ne da bi jih česarkoli obtožili. Vemo za zlorabe, mučenje in islamofobijo. Zapor je bil strateško postavljen v vojaški bazi na Kubi, da lahko zapornikom odrečejo ustavne pravice, ki bi jih uživali v ZDA.

Obama je obljubil zaprtje Guantanama, a mu je zaradi nasprotovanja Kongresa uspelo le zmanjšati populacijo zapornikov s skoraj 250 na približno 40. Trump je l. 2018 podpisal ukaz, da zapor do nadaljnjega ostane odprt, Biden pa je ob prihodu na oblast spet napovedal njegovo zaprtje. A hkrati Pentagon tam gradi novo sodno dvorano. 

"Vojna proti terorju", ki se je začela 11. septembra 2001 in se je doslej odvijala na afganistanskih, iraških in sirskih tleh, traja že dvajset let. Zdi se, da se – ne glede na administracijo – ne bo nikoli končala.

V BiH pretekli teden ni manjkalo skrajno neprimernih obeleževanj že itak prepovedanega dne Republike Srpske. Medtem ko Dodik in druščina 9. januarja "praznujejo 30 let entitete", se Bošnjaki Deklaracije o razglasitvi Republike srbskega naroda BiH spominjajo kot začetka pogroma nad njimi, ki se je končal z genocidom.

V manj kot tednu smo videli množico, ki je na ulicah Banja Luke v družbi več sto pripadnikov policije prepevala srbske nacionalistične pesmi; pa uničen grafit v spomin žrtvam srebreniškega pokola v Brčkem, video srbskega nacionalista iz Sandžaka, ki je prepeval: "Božič je, streljaj v džamije"; izobešenje zastave z napisom Mladić heroj v Trebinju; navijaško prepevanje v Prijedoru v zahvalo Mladićevi materi; zastraševanje muslimanskih vernikov v Janju; pa četniške pesmi iz občinskih zvočnikov v Gacku.

Zahod je spet predolgo gledal stran, Dodikov duh je dokončno ušel iz steklenice. ZDA so se te dni le odzvale s sankcijami, EU pa je ... zamižala še na drugo oko.

Znanost naj bi bila objektivna. A že hiter pregled učbenikov za biologijo nam pokaže, da se družbene norme odražajo tudi v načinu, kako učimo znanost.

Otroke učimo, da se oploditev zgodi, ko (moški) spermij oplodi (žensko) jajčece. Že v tej na videz preprosti povedi so zajete družbene spolne norme. Dogodek je idealiziran, predstavljen kot obred dvorjenja, v katerem je moška spolna celica princ na belem konju, ženska spolna celica pa dekle v stiski, ki čaka na odrešitev. Moški so predstavljeni kot aktivni in tekmovalni (spermiji drvijo in tekmujejo), odločni (se borijo in prodrejo do jajčeca), ženske pa kot pasivne in brez avtonomije (jajčece čaka). Namesto da bi proces opisovali kot združitev ženske in moške spolne celice, kjer obe celici nosita enako pomembnost, ga predstavljamo na način, ki krepi patriarhalne spolne norme, kar negativno vpliva na učence vseh spolov.

Izbira besed je pomembna, saj lahko z njimi zatremo ali pa opolnomočimo – četudi se nam zdi tema še tako nedvoumna!