Agrument

Smrt kraljice Elizabete II. je spodbudila valove pietetnih in občudujočih sporočil, na drugi strani pa obsodbe kraljice kot simbola britanske monarhije, ki je med svojo kolonialno preteklostjo zakrivila marsikateri zločin zoper človeštvo, kot so npr. množični poboji staroselcev in suženjstvo.

Elizabeta II. je postala kraljica leta 1952, ko so svetovnim velesilam vladali "očaki" Stalin, Mao in Truman, Združenemu kraljestvu pa Churchill. V letih svojega vladanja je postala svetovna ikona, njen sin Charles oziroma Karel III. pa bo v vlogi kralja nadaljeval "superiornost" krvne linije Windsorskih. Podpora monarhiji v ZK ni še nikoli padla pod 60 %, čeprav je recimo samo lani kraljeva družina davkoplačevalce stala več kot 86 milijonov funtov.

Tudi drugod ni veliko bolje, saj globalna koncentracija bogastva in moči ostaja v rokah plutokracije. Medtem ko velika večina ljudi čuti posledice podnebne in energetske krize, si drugi dajejo dnevno likati vezalke.

Meja med zmago in porazom je v profesionalnem športu izredno tanka, pri čemer so jeziček na tehtnici pogosto tudi dvomljive sodniške odločitve. Predvsem navijači razloge za poraze pogosto iščejo prav pri sodnikih, ki so redno deležni žalitev in obtožb o podkupljivosti.  

Tehnologija je v zadnjem desetletju prinesla ogromen napredek pri sojenju, saj si lahko sodniki zdaj pomagajo z videoposnetki. V nogometu so na primer uvedli sistem VAR, v tenisu Hawkeye in v kriketu UDRS.

Na Eurobasketu sodniki objektivno ne blestijo. Razloge za to lahko iščemo v sporu in napenjanju mišic med FIBO in Evroligo. Tam sodijo najboljši sodniki, a ti zaradi kapric FIBE ne smejo soditi na Eurobasketu, posledično pa sojenje ni na najvišji ravni, kar opazimo celo “kavč” eksperti. 

Zgodovina je resda polna korumpiranih sodnikov, a nenazadnje so tudi sodniki le običajni ljudje, ki pod pritiskom delajo napake. Če so sodniki enako slabi z vidika vseh reprezentanc, pa pravzaprav nobena ni izrazito oškodovana.

Gospodarstveniki, obrtniki in drugi lastniki proizvodnih sredstev so spet na nogah. Za njihovo razjarjenost je poskrbel minister Mesec, ki je predlagal obvezno božičnico za vse zaposlene. Ukrep se zdi logičen, saj bi moral za svoje delo vsakdo prejemati plačilo, ki omogoča dostojno življenje, pri tem pa lahko tovrstni dodatki odigrajo pomembno vlogo.

Pri debati o ustreznem plačilu se ne moremo izogniti odnosu med delodajalci in delojemalci. Prvi skušajo z optimiziranjem in iskanjem "inovativnih" poslovnih praks povečati prihodke in dobičke. Drugi se zaradi vse višjih cen čedalje težje prebijajo od položnice do položnice, saj slovenske plače inflacije že dolgo ne dohajajo več. 

Razmerje moči lepo prikaže primer Leka, kjer so nekateri zaposleni za svoje delo dolga leta prejemali premalo denarja. Multinacionalka, ki jih je skupaj prikrajšala za več kot sto milijonov evrov, bo oškodovancem zdaj izplačala le drobtine. A saj se lahko pohvalijo z – za slovenske razmere – visoko božičnico.

17-letnica iz Nebraske je bila avgusta obtožena kaznivega dejanja splava po 20. tednu nosečnosti, dokazi pa so bili delno zbrani na podlagi naloga Meti za izročitev zgodovine klepetov v aplikaciji Messenger. Podatkov podjetje ne bi moglo predložiti, če bi najstnica uporabljala t. i. šifriranje od konca do konca (E2EE) – funkcijo, za katero Meta že dolgo obljublja, da bo privzeto nastavljena za vse uporabnike.

Zaradi vse večjega javnega zavedanja in s tem vse večje bojazni pred močjo in škodo poslovnih modelov tehnoloških gigantov je šifrirano sporočanje v zadnjih letih vedno bolj priljubljeno. Milijoni so WhatsApp in podobne aplikacije zamenjali za Signal, Telegram ali katero od drugih platform, ki omogočajo E2EE.

V luči zaostrovanja nadzora nad digitalnimi uporabniki in prebivalstvom nasploh imajo aplikacije za šifrirano komuniciranje vse pomembnejšo vlogo v bitki za zasebnost, nemalokrat pa se izkažejo tudi kot uspešno orodje mobilizacije – takšne in drugačne. 

Osamljenost je danes močno razširjena – še posebej med moškimi mlajših in srednjih let. Polje medsebojnih odnosov se spreminja, standardi za razmerja pa upravičeno višajo. Cele generacije moških, ki jih družina in družba niso navadile čustvene razpoložljivosti, se je morajo sedaj priučiti same.

Vse višja raven zavedanja, kaj je v zdravih odnosih sprejemljivo in kaj ne, je pozitivna in predstavlja celo korak v smeri odprave patriarhata, a vendar se posamezniki v obrambi hitro oklenejo konservativnosti ali toksičnih vzgibov. Ti jih lahko v najhujših primerih pripeljejo v objem škodljivih skupin, kot so sovraštva polni inceli ali cinični strateški “zapeljevalci”.

Vse to kaže, da je osamljenost povezana z besnim individualizmom sodobne družbe, ki se oklepa zastarelih vlog spolov. Znanost in osebne izkušnje so si torej enotne: v dobro sebe in soljudi lahko delujemo samo s čustvenim odpiranjem in ustvarjanjem dejanskega, pristnega tovarištva – ne glede na spol ali kateri koli drug dejavnik.