Vse bolj jasno postaja, da je ideja mentalnega zdravja v današnjem svetu precej sprevržena. Da se razumemo – duševne bolezni so resnične, trditi karkoli drugega pa nevarno. A vendar je družbeni narativ osebne odgovornosti za lastno dobro počutje strašljiv. “Zdrav” je le tisti, ki kljub družbenim in službenim pritiskom obdrži nasmeh na obrazu še takrat, ko njegovo mikrookolje in širši svet razpadata. Diagnoze so vse pogostejše, pretirano predpisovanje psihiatričnih zdravil tudi – krivda pa ostaja na posameznikovi "šibkosti".
In kako se na to odziva peščica, ki ji je v interesu vzdrževati tak svet? Precej cinično, seveda. Rastoče področje psihoterapije vidi kot priložnost za vlaganje – in s tem za dobiček še na drugi strani enačbe. Hej, če smo nevrodivergentni prav na način, ki sistemu ustreza, se lahko naše možnosti za zaposlitev celo izboljšajo! Zato se vsakič, ko delodajalci “skrbijo” za mentalno dobrobit zaposlenih, spomnimo, katero težavo pravzaprav rešujejo – in komu v korist.