Agrument

Na področju razvoja umetne inteligence v zadnjih mesecih opažamo otipljiv napredek. Med najbolj vidnimi aspekti je oznanitev modela DALLE-2, ki omogoča izjemno realistično poustvarjanje slik na podlagi besedilnega opisa. Meme zabava, ki se trenutno širi s pomočjo mlajšega brata DALLE-mini, bo prešla na višji nivo, a glede na osupljivo raven zmogljivosti, se tudi celotni kreativni in medijski industriji kmalu obeta revolucija.

Googlov inženir medtem trdi, da se njihov jezikovni model LaMDA zaveda samega sebe. Transkript dialoga, ki ga je objavil kot dokaz, je srhljiv. A tudi če ne gre zgolj za publiciteto, smo od splošne umetne inteligence (AGI) menda še vedno precej oddaljeni.

Morda pa imamo zgolj napačno perspektivo. Avtor in umetnik James Bridle zavrača antropocentrističen pogled na dojemanje inteligence in poudarja, da so vzorci obnašanja živali in rastlin v biološkem svetu prav tako pomembna oblika inteligence, ki jo moramo začeti spoštovati in poskusiti bolje razumeti.

Da smo v resnici precej provincialna država, vidimo tudi po tem, da se na naših odrih redko znajdejo tisti pravi A-listerji, pa še to le, kadar jim Ljubljana ne predstavlja ovinka, pač pa, recimo, dodaten gig na poti z Dunaja v Rim. 

Da smo provinca, dokazujemo tudi sami, ko ne prepoznamo vzhajajočih zvezd, ki jih prodorni organizatorji uspejo prepričati, da nastopijo pri nas. Ko obisk Pussy Riot izkoristimo za aretacijo njihove sodelavke. In seveda obenem množično deremo poslušat nerelevantne fotre, ki polnijo Stožice: Plestenjaka, Big Foot Mamo in One Republic. 

Nič drugače ni tudi na neglasbenih odrih. Koliko ljudi obiskuje pogosto brezplačna predavanja in pogovore v okviru Mesta žensk ali festivala Grounded – in koliko jih bo v nedeljo mastno plačalo za predavanje Jordana Petersona? Slednjemu je na vrhuncu njegove slave l. 2018 na Gospodarskem razstavišču prisluhnilo 1800 ljudi, Halo Tivoli s kapaciteto 4000 sedišč pa bo napolnil šele zdaj, ko je za preostali svet povsem nezanimiv.

Zadnja leta so bila zelo plodna za razmah dezinformacij. Vlade z namenom spopadanja z lažnimi novicami vedno bolj prevzemajo vlogo edinega razsodnika resnice. Ta avtoritaren in s prstom žugajoč odnos do državljanov pa ne vodi v zaupanje, temveč v odpor. Posledično so se med pandemijo na primer okrepila konspirološka gibanja, ki vlade in znanost vidijo kot isti subjekt. Zavračajo znanost, ker zavračajo vlade. 

Resnica seveda ni enostavna. Potrebuje kontekst ter zavedanje, da je pogosto večdimenzionalna, česar se politiki v odnosu do državljanov velikokrat ne zavedajo.

V zlatih časih propagande, ko Rusija krvavo invazijo označuje kot boj proti nacizmu, države v spopadu z dezinformacijami še utrjujejo svojo avtoriteto. Toda kot rezultat tega se pospešeno krči svoboda medijev, polariziranost družbe pa narašča. Informacije so učinkovite samo, če so podane konstruktivno, ne pa vsiljene s pozicije moči. Zato je v demokratični družbi prav toliko kot resnica pomembna – debata o resnici. 

Love on the spectrum je avstralska resničnostna serija, na voljo na Netflixu, kjer ima tudi že ameriški spin-off. Serija prikazuje ljudi z avtizmom, ki iščejo romantične partnerje. Seveda ob tem zagreši marsikateri faux-pas; od infantilizacije in stereotipizacije avtističnih posameznikov, preko prikazovanja avtizma kot nezmožnosti oz. invalidnosti, pa vse do nekakšne getoizacije protagonistov, ki jih nikoli ne pošljejo na zmenek z nevrotipičnimi osebami. 

Vseeno pa serija prinaša tudi normalizacijo avtističnih oseb, in sicer na najbolj nepričakovanih oz. nenačrtovanih mestih. Marsikdaj v ospredje stopi humor, pa najsi gre za trenutke, ki prikazujejo družinsko dinamiko in starše, ki spremljajo domislice svojih avtističnih otrok na robu solz – smeha, ali pa za samoironijo avtističnih protagonistov pred kamero.

Vsi pa bi morali biti pozorni na to, kako zlahka lahko v odnose inkorporiramo koncept privolitve. 

"Te lahko objamem?"
"Daj."
"Se poljubiva?"
"Raje ne bi."
"Okej, popolnoma razumem!"

Zdaj že bivša Janševa vlada je v svojih zadnjih izdihljajih sprejela cel kup odločitev, ki bodo imele daljnosežne posledice za državo in močno obremenile proračun. Poleg tega je že v času pred volitvami v javnem sektorju zaposlila številne zaveznike, z vprašljivim kadrovanjem pa tudi po aprilskem porazu ni prenehala. Že zaradi tega Golobov pregled zaposlitev zadnjih dveh let ne bi smel presenetiti nikogar – prav to je bila namreč ena njegovih glavnih predvolilnih zavez.

Janševi podaniki so pred predajo oblasti lomastili tudi po medijih. Na razpisu Ministrstva za kulturo so denar dobila mnoga trobila stranke SDS, na RTV Slovenija pa je še vedno ogrožena novinarska avtonomija. Tam je šlo celo tako daleč, da so nameščenci ustanovili kar nov informativni program, ki bo ugodil njihovi želji po "uravnoteženosti".

Novo vlado tako čaka veliko dela, če bo želela janšizem pregnati iz vseh družbenih podsistemov – a tudi njim bomo morali pri izboru kadrov gledati pod prste.