Agrument

Ruanda, Kenija, Uganda in Tanzanija so v želji po spodbudi lastne tekstilne industrije naznanile prepoved uvoženih oblačil in obutve do leta 2019. Večinoma gre za "second-hand" oblačila, uvožena iz Amerike, kar pa ni povšeči Trumpu, saj bi ukrep ob službo lahko spravil kar 40 000 Američanov. Trump je afriškim državam zato zagrozil z ukinitvijo privilegijev, ki so jih deležne na podlagi trgovinskega sporazuma z ZDA. Od prepovedi so odstopile vse razen Ruande, ki je carino na uvožena oblačila dvignila za več kot dvajsetkrat.

Ukrep, ki naj bi Ruandcem vrnil dostojanstvo, pa ima zanje tudi mnogo negativnih posledic. Ljudje, ki živijo od trgovine z oblačili, so zaradi manjše prodaje spet pristali na socialnem dnu. Na boljšem niso niti njihovi kupci, ki si novih oblačil ne morejo privoščiti.

Katera država bo zmagovalka protekcionističnega ukrepa oživljanja ruandske tekstilne industrije? Strokovnjaki menijo, da lahko iz ameriško-ruandskega spora na koncu še največ odnese … Kitajska. 

"Predsednik republike po posvetovanjih z vodji poslanskih skupin predloži državnemu zboru kandidata za predsednika vlade," piše v naši Ustavi. Nikjer v členih o sestavi vlade in imenovanju mandatarja ni mogoče najti sintagme, ki bi prioritizirala tiste, ki na volitvah dobijo največ glasov.

"Na nedeljskih predčasnih volitvah je zmagala stranka SDS, zato sem se odločil, da predsedniku stranke Janezu Janši poverim mandat za sestavo vlade," pa je dejal predsednik Pahor. O tem se ni posvetoval z vodji poslanskih skupin, pač pa s predsednikom stranke, ki je na volitvah resda prejela največ, a očitno še vedno premalo glasov, da bi bil Janša kot mandatar lahko uspešen.

Pahor tako ponovno kaže držo, ki jo že cel mandat trži kot spravljivo, državniško in sredinsko - in ponovno dokazal, da teh konceptov ne razume. Sprava ni enačenje partizanstva in domobranstva, državniška drža ni klečanje pred nasilneži, sredinski pa je predsednik le toliko, kolikor nam s svojim obnašanjem kaže - sredinec.

Obstaja velika verjetnost, da nismo le ljudje na mestu pričakovanj popolne avtomatizacije dela. Naslednje v vrsti so morda - čebele.

Seveda, če lahko zgradimo robote, ki bodo opravljali naloge človeka, zakaj ne robotizirati tudi naravnih procesov? A med obema leži ključna razlika: medtem ko robot v službi lajša delo in ljudi usmerja k nadzorovalnim in kreativnim funkcijam, je dron opraševalec tu predvsem zato, da nam ni treba sprejeti odgovornosti za uničevanje okolja in bitij v njem.

Posledice izumrtja čebel bi bile katastrofalne na globalni ravni. Spadajo med živali, ki so ključne za preživetje človeka. Svoje delo opravljajo že več kot 100 milijonov let.

Slovenci smo na tej točki lahko precej ponosni nase, če upoštevamo našo ljubezen do teh malih živali in zanemarimo ironično rastočo prodajo pesticidov. A zavedamo se vsaj, da za problem izginjanja čebel na alarmantni ravni obstajajo (za razliko od npr. globalnega segrevanja) precej boljše in lažje rešitve, kot pa je "vreči stran in kupiti novo".

Encore je razlog in smisel obstoja želje. Želja, kot jo razume psihoanaliza, je namreč morda res videti, kot da je artikulirana za doseganje nekega cilja, nekakšne zadovoljitve, v bistvu pa se ohranja samo skozi vedno nove ponovitve spodletele realizacije. 

Ko si človek nekaj želi, je najdevanje tega vselej že tudi deziluzija, da "to ni to", ki je konstitutivna za ohranitev želje kot take. Odtod zahteva želje po "še"; po iskanju novih ciljev želje, natančneje, imperativ "še" po še enkratni ponovitvi spodletelega dejanja izpolnitve na svojem cilju. Kar ohranja našo željo, je torej prav nezmožnost njene realizacije. To nam omogoča razumeti eno bolj enigmatičnih trditev psihoanalize, da so edinole spodletela dejanja tudi že uspela dejanja - pomislimo le na lapsus. 

Nauk hrbtne strani tega zapisa pa je morda še bolj pomemben: sreča izpolnjene želje, zaznava "to je to", nas zna doleteti samo kot "strela z jasnega", kot ljubezen, in le, ko si zanjo ne prizadevamo.

Četudi ekonomski pomen raka in njegova evolucijska uspešnost sovpadata, to še ne pomeni, da je njegovo širjenje zaželeno. Nebrzdano razmnoževanje enoličnih vrst bi na dolgi rok zbilo biotsko raznovrstnost, s tem pa nas prikrajšalo tako za lokalne posebnosti kot za razne neposredne in posredne koristi.

Tovrstnih posledic trgovanja z živalmi za namene prehrambene industrije se pogosto niti ne zavedamo, pa čeprav imajo lahko dolgoročne, uničujoče vplive. Prav zato velja glede na razpoložljive informacije v primeru rakov na Lopati pohvaliti odzivnost raznih organizacij, ki so ukrepale takoj.