Agrument

Smo v ciljnem šprintu predvolilne kampanje. Do državnozborskih volitev sta še manj kot dva tedna. V prihodnjih dneh se bo veliko dogajalo na mestnih ulicah in trgih. 

V petek bo na ljubljanskem Trgu republike alternativno soočenje Iz oči v oči, kjer bodo kandidati odgovarjali na vprašanja volivcev. Iniciativa Glas ljudstva s festivalom demokracije potuje po državi in si skozi pogovor z mimoidočimi prizadeva za čim večjo volilno udeležbo; ta vikend odhajajo na Ptuj in v Maribor, 22. aprila pa se bo festival zaključil v Ljubljani. 

Če ste ob vladnih aferah in škandalih že otopeli, si le osvežite spomin z vsakodnevnim reševanjem Kvizla. Da boste 24. aprila zagotovo volili stranko, s katero se vsebinsko najbolj ujemate, pa obiščite politični tinder oz. Volitvomat. Čeprav desničarji bentijo, da gre za orodje leve propagande, ki ne vsebuje desnih stališč, pa so se desne stranke izključile same, saj se kljub številnim pozivom do ključnih vprašanj enostavno niso želele opredeliti.

V stranki SDS bodo naredili vse, da ostanejo na oblasti, pa čeprav to pomeni, da se morajo poslužiti še tako očitnih zavajanj in laži. Tako si na primer v svoji kampanji lastijo zasluge za številne projekte, ki so sicer financirani iz občinskih ali državnega proračuna in evropskih skladov.

Nedavno so se v Slovenj Gradcu hvalili z izgradnjo zimskega bazena in urbanega parka ter obnovo kulturnega doma, Korošce pa razburjajo tudi s prisvajanjem zaslug za prenovo planinskega doma na Uršlji gori. A to še zdaleč ni vse – z oglasom, ki vodi na vladno spletno mesto, si je SDS prilastila kar 2416 javnih projektov, čeprav z večino ni imela prav veliko opravka. Če temu dodamo še sumljive prakse na družbenih omrežjih, nas lahko učinki njihove propagande upravičeno skrbijo.

Zato je še toliko pomembneje, da se v zadnjih dneh pred volitvami aktivno borimo proti takšnim prevaram, hkrati pa opominjamo na vse mahinacije, ki si jih je privoščila ta vlada. Prihodnost Slovenije je odvisna od vseh nas!

ŠOU že 4 mesece preprečuje Radiu Študent, da bi uskladil svoj temeljni akt z Zakonom o nevladnih organizacijah, s čimer bi lahko ohranil status nevladne organizacije v javnem interesu. Brez statusa se ne more prijavljati na nekatere razpise, zadevna sredstva RŠ pa predstavljajo skoraj polovico letnih virov in osnovo za njegovo nemoteno delovanje. 

Po drugi strani spremembe akta RŠ, ki so bile potrjene s strani vseh pristojnih institucij z izjemo ustanovitelja, slednjega v ničemer ne zadevajo. ŠOU sicer pri potrditvi sprememb temeljnih aktov drugih zavodov, ki spadajo pod njegovo okrilje, ni imel zadržkov.

Seja Študentskega zbora ŠOU, ki je potekala 24. marca in na kateri naj bi glasovali tudi o spremembah akta RŠ, je bila nesklepčna in zato predčasno prekinjena. Funkcionarji ŠOU ne vedo, kdaj se bo nadaljevala, rok za uskladitev akta pa je potekel že 31. marca. 

Zahtevamo takojšen razpis nove seje, prisotnost večine poslancev in potrditev potrebnih sprememb temeljnega akta RŠ! 

V sredo smo obeležili 30. obletnico pričetka vojne v Bosni in Hercegovini. Odtlej se je svet – s pomočjo spleta in družbenih omrežij – spremenil. Novice in informacije so veliko bolj dostopne, a to velja tudi za dezinformacije in lažne novice. Zdaj, ko imamo vedno pri roki pametne telefone, ki predstavljajo osnovno opremo za sporočanje naše realnosti v svet, je kakovostno novinarsko delo še toliko pomembnejše.

Verjetno smo že vsi pozabili, kdo je bil prvi ubiti novinar v Bosni. Danes se v naši neposredni bližini ponovno odvija krvava vojna, ki terja tudi novinarske žrtve. Novinarji skušajo z opravljanjem svojega dela odjemalcem novic zagotoviti čim bolj objektivno sliko dogajanja.

Zaradi hujskanja zoper t. i. mainstream medije in njihovo domnevno pristransko poročanje, ki ga izvajajo predvsem desničarski fanatiki, je tudi dojemanje javnosti popačeno. A strankarska trobila in portali ne predstavljajo rešitve, pač pa dodaten problem. Protiutež lahko nudijo neodvisni medijski ustvarjalci.

Javno sramotenje ni nov pojav. Vsaj od srednjega veka je bilo javno ponižanje pogosta praksa kaznovanja, ki je odražala tudi politično moč in superiornost oblasti. Čeprav se je paradigma v 19. stoletju spremenila – z vzponom moči in pravic posameznikov sramotenje ni bilo več razumljeno kot legitimna oblika kaznovanja – pa smo s prihodom interneta vsi postali moralni sodniki in internetni rablji.

Nedavno izdana knjiga Cathy O’Neal govori o problematičnosti vse bolj dostopnih osebnih podatkov, kjer bi javno sramotenje lahko postalo tudi prijem nadzora, kot se s “sistemom družbenega kredita” že dogaja na Kitajskem. Ko prečkate cesto ob rdeči luči, se na panoju poleg ceste pojavita vaša slika in ime. 

Ljudje radi dokazujemo, da smo boljši od drugih in vredni zaupanja, kar naj bi bil tudi eden glavnih vzrokov, ki delajo javno sramotenje na družbenih omrežjih privlačno. Na koncu pa je šala na nas vseh – roke si manejo spletni velikani, ki z našim komentiranjem in deljenjem profitirajo.