Agrument

Minilo je eno leto od napada na Kapitol, ko so podporniki takratnega predsednika Trumpa na silo vdrli v kongresno stavbo in jo zasedli, da bi preprečili štetje glasov predsedniških volitev in potrditev Bidnove zmage.

Trump (ki je že pred volitvami trdil, da rezultatov ob porazu ne bo sprejel) in njegovi podporniki leto dni po incidentu brez kakršnih koli dokazov še kar vztrajajo, da so bile volitve ukradene, na plan pa prihajajo tudi načrti, kako so hoteli (in bodo ponovno poskusili) spremeniti zmagovalca volitev.

Medtem ko se desničarji v strahu pred izgubo podpore Trumpovega kulta opravičujejo, ko se preveč oddaljijo od njegove verzije zgodbe, pa opozorila o zdrsu v avtokracijo prihajajo od zunaj in znotraj. ZDA so bile celo dodane na seznam demokracij, ki nazadujejo, kar ni dober videz za državo, ki se ima za zgled na tem področju.

Ob vsem tem ne gre pozabiti, da se na tem seznamu nahaja tudi Slovenija in da je bil Janša prvi državnik, ki je Trumpa razglasil za zmagovalca.

Mineva dvajset let, odkar so ZDA pod vodstvom Busha ml. v kubanskem zalivu Guantanamo odprle vojaški zapor. Doslej je bilo tam zaprtih 780 ljudi; 9 zapornikov je umrlo, večinoma naj bi šlo za samomore.

Ameriška vojska že dvajset let zadržuje ljudi, ne da bi jih česarkoli obtožili. Vemo za zlorabe, mučenje in islamofobijo. Zapor je bil strateško postavljen v vojaški bazi na Kubi, da lahko zapornikom odrečejo ustavne pravice, ki bi jih uživali v ZDA.

Obama je obljubil zaprtje Guantanama, a mu je zaradi nasprotovanja Kongresa uspelo le zmanjšati populacijo zapornikov s skoraj 250 na približno 40. Trump je l. 2018 podpisal ukaz, da zapor do nadaljnjega ostane odprt, Biden pa je ob prihodu na oblast spet napovedal njegovo zaprtje. A hkrati Pentagon tam gradi novo sodno dvorano. 

"Vojna proti terorju", ki se je začela 11. septembra 2001 in se je doslej odvijala na afganistanskih, iraških in sirskih tleh, traja že dvajset let. Zdi se, da se – ne glede na administracijo – ne bo nikoli končala.

V BiH pretekli teden ni manjkalo skrajno neprimernih obeleževanj že itak prepovedanega dne Republike Srpske. Medtem ko Dodik in druščina 9. januarja "praznujejo 30 let entitete", se Bošnjaki Deklaracije o razglasitvi Republike srbskega naroda BiH spominjajo kot začetka pogroma nad njimi, ki se je končal z genocidom.

V manj kot tednu smo videli množico, ki je na ulicah Banja Luke v družbi več sto pripadnikov policije prepevala srbske nacionalistične pesmi; pa uničen grafit v spomin žrtvam srebreniškega pokola v Brčkem, video srbskega nacionalista iz Sandžaka, ki je prepeval: "Božič je, streljaj v džamije"; izobešenje zastave z napisom Mladić heroj v Trebinju; navijaško prepevanje v Prijedoru v zahvalo Mladićevi materi; zastraševanje muslimanskih vernikov v Janju; pa četniške pesmi iz občinskih zvočnikov v Gacku.

Zahod je spet predolgo gledal stran, Dodikov duh je dokončno ušel iz steklenice. ZDA so se te dni le odzvale s sankcijami, EU pa je ... zamižala še na drugo oko.

Znanost naj bi bila objektivna. A že hiter pregled učbenikov za biologijo nam pokaže, da se družbene norme odražajo tudi v načinu, kako učimo znanost.

Otroke učimo, da se oploditev zgodi, ko (moški) spermij oplodi (žensko) jajčece. Že v tej na videz preprosti povedi so zajete družbene spolne norme. Dogodek je idealiziran, predstavljen kot obred dvorjenja, v katerem je moška spolna celica princ na belem konju, ženska spolna celica pa dekle v stiski, ki čaka na odrešitev. Moški so predstavljeni kot aktivni in tekmovalni (spermiji drvijo in tekmujejo), odločni (se borijo in prodrejo do jajčeca), ženske pa kot pasivne in brez avtonomije (jajčece čaka). Namesto da bi proces opisovali kot združitev ženske in moške spolne celice, kjer obe celici nosita enako pomembnost, ga predstavljamo na način, ki krepi patriarhalne spolne norme, kar negativno vpliva na učence vseh spolov.

Izbira besed je pomembna, saj lahko z njimi zatremo ali pa opolnomočimo – četudi se nam zdi tema še tako nedvoumna!

Tenis je lepa metafora za življenje: uspeh je individualen, na račun drugega, moja zmaga je tvoj poraz, tvoj uspeh moja poguba. Več tekmecev, kot premagam, višje kotiram na lestvici, z vsako zmago dobim večjo denarno nagrado in si zvišam socialni kapital. 

Šport, ki mu je pandemija covida prinesla nov val popularnosti, saj ga lahko igramo zunaj in ne zahteva fizične bližine, je v preteklosti zrcalil marsikateri družben boj, še danes pa lahko skozenj kritično mislimo aktualna vprašanja: od wimbledonske beline in kitajske cenzure pa vse do pravic anticepilcev. 

Organizatorji so necepljenemu Đokoviću dovolili udeležbo na Odprtem prvenstvu Avstralije; šlo naj bi za medicinsko izjemo, v katero pa ne verjamejo niti oblasti. Grand slam brez prvega igralca sveta morda ne bo zelo grand, je pa zanimivo, kako usoda privilegiranega bogatuna, ki lahko državo kadarkoli zapusti, sproži malodane diplomatski spor, medtem ko begunci, ki namesto lovorik iščejo varnost, mednarodne javnosti ne zanimajo.