Agrument

Ameriški republikanski zakonodajalci so letos predlagali že preko 300 zakonov proti LGBTIQ+ skupnosti, od katerih jih pribl. 130 napada pravice transspolnih oseb. Regresivna homofobna patriarhalna ideologija, ki navdihuje dežurne nestrpneže, dobiva krila marsikje po svetu. Spravljajo se na vse, ki naj bi kazili tradicionalno podobo družine in družbe.

V Sloveniji jim je 8. julija ustavno sodišče malce pristriglo peruti, ko je odpravilo diskriminacijo glede na spolno usmerjenost para pri možnosti sklenitve zakonske zveze in uvrstitve na seznam za posvojitev otrok. V Sloveniji je parov, ki si želijo posvojiti otroka, vsaj 10-krat več kot otrok, ki bi jih lahko posvojili. O ustrezni izbiri posvojiteljev bosta še naprej odločala CSD in sodišče.

Lani je partnersko zvezo sklenilo 58 istospolno usmerjenih parov, kar bi predstavljalo 1 % porok. Cerkvena vrata jim bodo verjetno do nadaljnjega ostala zaprta, čas pa bi bil, da se za vse odpre vsaj pot do oploditve z biomedicinsko pomočjo.

Iz dneva v dan postaja bolj jasno, da se bližamo ponovnemu zlomu globalne ekonomije. Da bi zajezile podivjano spiralo inflacije, ki so jo sprožili kovid, Putin in nenazadnje tipičen kapitalistični pohlep, so centralne banke po svetu pričele dvigovati obrestne mere in s tem končale obdobje poceni denarja, ki je doslej poganjal rekordno rast predvsem tehnološkega sektorja.

Kako gol je pravzaprav cesar, bo hitro postalo jasno pri podjetjih t. i. gig ekonomije. Za Uber, Deliveroo, Gorillas, Wolt in podobne "platforme" je namreč značilno, da so v bojih za vzpostavitev monopolov pravzaprav živele na dolgovih in svoje delovanje subvencionirale s krediti oziroma finančnimi injekcijami radodarnih skladov tveganega kapitala, ki bodo sedaj primorani zategniti mošnjičke. 

Kako globoko bo padla hišica iz kart, bomo očitno videli v naslednjih mesecih in letih. Jasno je, da se kapitalizem iz preteklih kriz ni kaj veliko naučil. Smo se mi?

Jeseni se nam obetajo lokalne volitve. Na vse hujše posledice podnebnih sprememb tudi v Ljubljani se je ta teden odzvala civilna družba. Kar 93 organizacij je na župana, ki je že napovedal novo kandidaturo, naslovilo pismo Vročina v Ljubljani. V njem so opozorili, da bo mesto, ki se sicer razglaša za živahno in živo, brez naslavljanja previsokih temperatur ostalo prazno in da časa za ukrepanje zmanjkuje. 

S pismom, ki je v ospredje postavilo okolje in meščane, pa je ironično sovpadla predstavitev sežigalnice odpadkov, ki jo v Ljubljani želi zgraditi Janković. To je ponovno aktiviralo civilno družbo in nekaj strank, ki sežigalnici ostro nasprotujejo. Energija iz kurjenja plastike namreč ni le ogljično potratna, temveč odpira še vprašanje vrednosti trdnih delcev v zraku, ki so bile že lani presežene tudi do desetkrat.

Ni torej jasno, kdaj bodo politiki začeli zastopati ljudi in naravo, kaže pa, da bo na prihajajočih volitvah pomembno vlogo ponovno odigrala civilna družba. 

Zaradi pandemije so letalske družbe odpuščale na tisoče delavk in delavcev. Zdaj se turizem vrača bistveno hitreje od pričakovanj, zato letalskega osebja primanjkuje, odpovedani so številni leti, na letališčih pa vlada kaos. Na Heathrowu rabijo še dodatnih 13 000 zaposlenih, v Frankfurtu 1000, Lufthansa pa bo morala julija odpovedati 1000 letov.

Toda osebju se nikamor ne mudi. Zdaj imajo priložnost, da si izborijo svoje pravice znotraj panoge, v kateri si morajo med leti sami kupovati vodo ter se strinjati z nečloveškim delovnikom in mizernimi plačami. Zaposleni v španskem EasyJetu na mesec na primer zaslužijo vsega 950 evrov, k spoštovanju minimalne plače v sektorju pa pozivajo tudi v Italiji. 

Milijoni željnih turistov so tako letalskim sindikatom v roke dali moč, da ne le odpravijo nizke plače, temveč izboljšajo tudi desetletja slabih delovnih pogojev in obravnave s strani letalskih družb. Mi navijamo za njih, četudi iz prešvicanih vrst, nastalih zaradi odpovedanih letov.

Leta 2019 je Nobelovo nagrado za mir prejel etiopski premier Abiy Ahmed, in sicer za svoja prizadevanja za mir z Eritrejo ter reševanje tamkajšnjega mejnega konflikta. Če nekoliko karikiramo, bi lahko Ahmed v slovenski politiki igral vlogo trenutnega predsednika republike, ki se po prsih tolče kot idejni oče arbitražnega sporazuma.

A tudi etiopski premier je zaradi slave in vpliva kmalu izgubil stik z realnostjo. Morda je res rešil mejno vprašanje, a v domovini je kljub plebiscitarni podpori na lanskih volitvah zanetil več etničnih konfliktov. V Tigraju še vedno poteka krvava vojna, v kateri je umrlo vsaj 8 000 ljudi, duh etničnega sovraštva, ki ga Ahmed ne uspe več zapreti v stekleničko, pa je zajel tudi druga območja. Tam prihaja do pobojev civilistov in samo v nedavnem pokolu je bilo ubitih vsaj 200 ljudi.

"Etiopski cesar" se je zdaj začel zgledovati po najbolj zagrizenih avtokratih – v državi je omejen tudi dostop do informacij in samo letos je bilo pridržanih že 22 novinarjev.