Agrument

Razkrajajoči se enotni plačni sistem v javnem sektorju se spreminja v sindikalistični El Dorado. Zdi se, da je le še od moči in vztrajnosti interesnih skupin, ki obvladujejo posamezne sindikate, odvisno, kako se bodo vsesplošnim podražitvam prilagodile javne plače. 

FIDES, ki preobremenjenost, stisko in slabe plače mladih zdravnikov izkorišča za utiranje poti zasebnim interesom najbolje plačanih in privatizaciji javnega zdravstva, si je za talca vzel kar paciente ter očitno v pogajanjih izsilil dovolj, da se je odpovedal stavki. Nekaj so dosegli tudi v šolstvu in pravosodju, številna pogajanja še potekajo, v zraku je vonj po stavkah.

Sporadično gašenje najbolj pretečih požarov, kot je deljenje bonbončkov zdravnicam – ali pa pomočnikom vzgojiteljev – vladi kupuje mir, a na sistemski ravni ruši sorazmerja med različnimi poklici. Seveda imajo mladi zdravniki prenizke plače, a če bodo imeli višje od svojih profesorjev na fakulteti, se je treba vprašati, če bodo imeli tudi vrhunsko znanje.

V našem vsakdanu igra medmrežje ključno vlogo. Internet in digitalizacija sta bistveno spremenila naše odnose in delovanje družbe. Kljub temu pa skoraj tri milijarde ljudi še čakajo na svoje prvo brskanje po spletu.

Za nemoteno delovanje spleta so nepogrešljiva podatkovna središča, ki pa predstavljajo vedno večji okoljski problem. Za hlajenje opreme, ki je potrebna za obratovanje naprav v podatkovnih središčih, namreč potrebujejo ogromne količine vode. Podatke o tem, kolikšna je dejanska poraba vode v panogi, podjetja večinoma prikrivajo.

Da o električni energiji sploh ne izgubljamo besed; na Irskem je bodo podatkovna središča v naslednjih petih letih porabila kar tretjino! Digitalizacija terja velik davek v obliki porabe naravnih in energetskih virov. Ekstremni vremenski pojavi in pregrevanja že povzročajo mrke v podatkovnih središčih, a nemara nas mora še bolj skrbeti povraten vpliv te infrastrukture na okolje. 

V Sloveniji je trenutno brez osebnega zdravnika več ljudi, kot jih živi v Mariboru, drugem največjem slovenskem mestu. Tudi zato danes na delovnih mestih, pred zdravstvenimi domovi in v različnih krajih po državi poteka velika stavka pacientk in pacientov. 

Pet stavkovnih zahtev pravi: vsem pacientom je treba nemudoma zagotoviti dostop do osebnega zdravnika, odpraviti je treba dopolnilno zdravstveno zavarovanje, prekiniti "dvoživkarstvo", preprečiti preskakovanje čakalnih vrst, javno zdravstvo pa mora slediti potrebam pacientov in ne profitom koncesionarjev.

Stavki se lahko pridružiš tudi ti. Že čez dan lahko svojo solidarnost s stavkajočimi izražaš s prekrižanima obližema na srčni strani, ob 17. uri pa se pridruži zborom pacientov v krajih po Sloveniji.

To je stavka za javno zdravstvo, stavka za vse, ki še vztrajajo v javnem sistemu in soglašajo, da morajo biti zdravstvene storitve pod enakimi pogoji dostopne vsem. Pridruži se nam!

Lani nismo rešili sveta, a to ne pomeni, da na področju preprečevanja podnebnih sprememb in okoljske pravičnosti ni bilo pomembnih zmag. Daleč stran od zahodnih kamer so jih mnogo dosegli staroselci.

Ekvadorski načrti za več črpanja nafte in rude v Amazoniji so propadli, ker je ustavno sodišče pritrdilo staroselcem, da so kot lastniki območja edini odločevalci. Zaradi staroselske stavke je Ekvador uvedel začasen moratorij na nova naftna in rudna črpališča. Velika območja, med drugim v ZDA in Keniji, so bila vrnjena staroselcem v zaščito in upravljanje. Brazilija je dobila ministrico za staroselske pravice, ki bo pomagala pri boju za ohranitev Amazonije.

Jasno je, da so zgodovino pisali "zmagovalci", ki so si podjarmljali lokalno prebivalstvo ter brisali obstoječa znanja in izkušnje. Marsikatera nezahodna kultura bolje kot mi razume pomen skupnosti in je razvila učinkovite taktike skupnostnega boja – čeprav jih ne moremo kar nekritično prenesti k nam, nas lahko naučijo, da se skupaj da!

Urška Klakočar Zupančič je v novoletnem intervjuju na RTV izjavila, da ni feministka, saj so ji pomembne pravice vseh. Izjava ni le razkrila njenega nerazumevanja feminizma, ampak je za nazaj preizprašala tudi zgodbo z rdečimi salonarji, ki jih je Klakočar Zupančič še maja razglašala za "simbol upora". Da res ni feministka, je dokazala tudi s poletom na Dunaj, podobno zasmehujoč odnos do narave, kot ga patriarhat goji do žensk, pa zapečatila z arogantno izjavo o kočijah.

Nataši Pirc Musar se v nastopih pozna daljša kilometrina, vseno pa tudi ona "sebe ne vidi kot feministke", in sicer z enakim argumentom kot Klakočar Zupančič: ženske ne potrebujejo prednosti, ampak enakost. Tudi njeno razumevanje feminizma je torej bolj kot na dejstvih utemeljeno na predsodkih. Morda ji tudi zato kdaj umanjka občutljivost.

Temelj feminizma pač ni obrat šovinizma v drugo smer, pač pa njegovo izkoreninjenje, z intersekcionalnim feminizmom pa se enakost, ki ga definira, širi tudi onkraj vprašanja spola.