Agrument

Mineva dvajset let, odkar so ZDA pod vodstvom Busha ml. v kubanskem zalivu Guantanamo odprle vojaški zapor. Doslej je bilo tam zaprtih 780 ljudi; 9 zapornikov je umrlo, večinoma naj bi šlo za samomore.

Ameriška vojska že dvajset let zadržuje ljudi, ne da bi jih česarkoli obtožili. Vemo za zlorabe, mučenje in islamofobijo. Zapor je bil strateško postavljen v vojaški bazi na Kubi, da lahko zapornikom odrečejo ustavne pravice, ki bi jih uživali v ZDA.

Obama je obljubil zaprtje Guantanama, a mu je zaradi nasprotovanja Kongresa uspelo le zmanjšati populacijo zapornikov s skoraj 250 na približno 40. Trump je l. 2018 podpisal ukaz, da zapor do nadaljnjega ostane odprt, Biden pa je ob prihodu na oblast spet napovedal njegovo zaprtje. A hkrati Pentagon tam gradi novo sodno dvorano. 

"Vojna proti terorju", ki se je začela 11. septembra 2001 in se je doslej odvijala na afganistanskih, iraških in sirskih tleh, traja že dvajset let. Zdi se, da se – ne glede na administracijo – ne bo nikoli končala.

V BiH pretekli teden ni manjkalo skrajno neprimernih obeleževanj že itak prepovedanega dne Republike Srpske. Medtem ko Dodik in druščina 9. januarja "praznujejo 30 let entitete", se Bošnjaki Deklaracije o razglasitvi Republike srbskega naroda BiH spominjajo kot začetka pogroma nad njimi, ki se je končal z genocidom.

V manj kot tednu smo videli množico, ki je na ulicah Banja Luke v družbi več sto pripadnikov policije prepevala srbske nacionalistične pesmi; pa uničen grafit v spomin žrtvam srebreniškega pokola v Brčkem, video srbskega nacionalista iz Sandžaka, ki je prepeval: "Božič je, streljaj v džamije"; izobešenje zastave z napisom Mladić heroj v Trebinju; navijaško prepevanje v Prijedoru v zahvalo Mladićevi materi; zastraševanje muslimanskih vernikov v Janju; pa četniške pesmi iz občinskih zvočnikov v Gacku.

Zahod je spet predolgo gledal stran, Dodikov duh je dokončno ušel iz steklenice. ZDA so se te dni le odzvale s sankcijami, EU pa je ... zamižala še na drugo oko.

Znanost naj bi bila objektivna. A že hiter pregled učbenikov za biologijo nam pokaže, da se družbene norme odražajo tudi v načinu, kako učimo znanost.

Otroke učimo, da se oploditev zgodi, ko (moški) spermij oplodi (žensko) jajčece. Že v tej na videz preprosti povedi so zajete družbene spolne norme. Dogodek je idealiziran, predstavljen kot obred dvorjenja, v katerem je moška spolna celica princ na belem konju, ženska spolna celica pa dekle v stiski, ki čaka na odrešitev. Moški so predstavljeni kot aktivni in tekmovalni (spermiji drvijo in tekmujejo), odločni (se borijo in prodrejo do jajčeca), ženske pa kot pasivne in brez avtonomije (jajčece čaka). Namesto da bi proces opisovali kot združitev ženske in moške spolne celice, kjer obe celici nosita enako pomembnost, ga predstavljamo na način, ki krepi patriarhalne spolne norme, kar negativno vpliva na učence vseh spolov.

Izbira besed je pomembna, saj lahko z njimi zatremo ali pa opolnomočimo – četudi se nam zdi tema še tako nedvoumna!

Tenis je lepa metafora za življenje: uspeh je individualen, na račun drugega, moja zmaga je tvoj poraz, tvoj uspeh moja poguba. Več tekmecev, kot premagam, višje kotiram na lestvici, z vsako zmago dobim večjo denarno nagrado in si zvišam socialni kapital. 

Šport, ki mu je pandemija covida prinesla nov val popularnosti, saj ga lahko igramo zunaj in ne zahteva fizične bližine, je v preteklosti zrcalil marsikateri družben boj, še danes pa lahko skozenj kritično mislimo aktualna vprašanja: od wimbledonske beline in kitajske cenzure pa vse do pravic anticepilcev. 

Organizatorji so necepljenemu Đokoviću dovolili udeležbo na Odprtem prvenstvu Avstralije; šlo naj bi za medicinsko izjemo, v katero pa ne verjamejo niti oblasti. Grand slam brez prvega igralca sveta morda ne bo zelo grand, je pa zanimivo, kako usoda privilegiranega bogatuna, ki lahko državo kadarkoli zapusti, sproži malodane diplomatski spor, medtem ko begunci, ki namesto lovorik iščejo varnost, mednarodne javnosti ne zanimajo.

Platformni delavci so zadnje čase v središču nekaterih najpomembnejših bojev. Evropska sodišča imajo pred seboj več kot 100 primerov, v katerih morajo odločiti, če so kršene njihove pravice. Septembra je nizozemsko sodišče, podobno kot britansko vrhovno sodišče pred njim, odločilo, da so Uberjevi vozniki delavci, pred nekaj tedni pa je delovno sodišče v Bruslju sprejelo obratno odločitev za dostavljalce podjetja Deliveroo.

Decembra je Evropska komisija končno predstavila predlog direktive, ki bo regulirala platformno delo. Po novi ureditvi bo za delo na digitalnih platformah veljala predpostavka delovnega razmerja, breme dokaza v nasprotno pa bo na podjetjih. 

Platformni delavci sočasno bijejo tudi pomemben boj za transparentnost algoritmov, ki jim odrejajo delo in zaslužek, ter prepoznanje, da s svojimi podatki za platforme ustvarjajo dvojen zaslužek. 

Glede na evre, ki jih tehnološki giganti investirajo v lobiranje v Bruslju, zmaga ni zagotovljena, rezultat pa je pomemben za vse nas!